Dihat, vsekakor. A ne samo z našimi pljuči in čutili, temveč tudi skozi našo duhovnost. Vsak vdih, ki ga naredimo, zavestno ali podzavestno je namreč povezan s tem, kar v življenju želimo.

Če želimo biti arhitekt, z vsakim vdihom namreč izražamo namen, da želimo biti arhitekt, če glasbenik, glasbenik. A stvari niso tako preproste, kot izgledajo na prvi pogled, ali pa so.

S tem namreč, ko vdihnemo, vdihnemo čistega Duha, tistega, ki se nahaja onstran konceptov, potencialov in s njim napolnimo sebe, svojo prisotnost. Vendar pa ne postanemo takoj Duh, temveč je Duh le tukaj, da nam pomaga osvetliti naše vrojene tendence, ki od nas želijo, da bi bili glasbenik oz. arhitekt in ki tega ne želijo.

Samo od nas, našega napora je potem odvisno v katero smer se bomo zazibali. Morda se bomo v popolnosti prepustili toku Duha skozi naše telo in se ne bomo premaknili nikamor, temveč le izvajali to, kar imamo v spominu že od prej, morda, v katero koli od navedenih strani.

V vsakem primeru se bo nekaj zgodilo, a ne le z našimi čustvi in nameni, temveč tudi z vrojenimi tendencami. Le-te se bodo okrepile, ošibile ali ostale enake. Vse to pa je odvisno od naše reakcije.

Bolj smo namreč navezani na to, kar želimo biti, ali kakšno življenje za sebe želimo imeti, bolj bomo vlekli v smer tistega, ki nam bo to življenje omogočilo. A ta privlak ni vedno povezan z našimi vrojenimi tendencami. Morda je čisto nekaj drugega.

Vsak od nas se samostojno odloča, kam in kako bo šlo njegovo življenje. Včasih je to življenje popolnih vrojenih, notranjih tendenc, ki nas spremljajo že od pred rojstva, včasih ne. A v vsakem primeru smo prišli le-te oddelat.

Namen življenja je biti sproščen in živeti svojo resnico, a v primeru sledenju notranjim tendencam je to malo težje. Čutimo namreč, da bi radi šli levo, da je levo prav za nas, pa nas notranji potegi vlečejo na desno.

Vsaka bilka v našem telesu nam govori, da iti v desno ni prava opcija, pa dostikrat še vedno izberemo desno, kljub temu, da to ni prava pot za nas.
In  v čem je težava?

Notranje tendence so včasih tako močne, da nas kljub jasno začrtani poti odvrnejo od te poti. Le-to so lahko nameni, strah, zaupanje ipd. in le-ti ne prihajajo od naših staršev, ne od starih staršev.  Včasih je zgodba dosti bolj kompleksna, kot se zdi.

On prvi inkarnaciji naše duše smo jih dobili, te notranje tendence. Duša si je sama izbrala, kaj želi predelati v fizičnem obstoju. In s tem e je obdala, a ne samo obdala, tudi prežela, lahko bi temu rekli tudi informirala.

Vsak dan v življenju, ko brusimo sebe, namreč odkrhnemo delček svojih omejitev, da bi lahko prišli tja, kamor smo namenjeni. Seveda to počnemo skozi to, da življenje živimo, kot smo ga naučeni.

Vanj včasih vnašamo novosti, drugič spet ne, a če želimo zares spremembo na ravni vrojenih tendenc, se je včasih potrebno prepustiti toku in srečevati ljudi, ki so nam najbolj gnusni in jih najbolj ne želimo, in kljub temu iti na sestanek,  na zmenek ali karkoli drugega z njimi, če nas notranje nagovarja.

Med tem, ko bomo morda šli na kraj kamor nas ne vleče z nekom, ki je v popolnem nasprotju z nami, bomo morda lahko nekaj spoznali. Ravno v spoznanju je vibracija, ki nas uči. A ne samo uči, temveč je to tudi vibracija, ki nas odinformira od tega, kako je duša postala polarizirana ob prvi inkarnaciji.

Vse naslednje inkarnacije so bile, z vidika duša, le tiste, ki so še dodatno krepila informiranost in privlak k izkušnjam, ki bi nam pomagale prepoznati ali nas od tega odbijale. Pot je torej bila vedno naša lastna, sami smo informirali sebe.

Je že res, da so nam drugi lahko pomagali ustvarjati dodatek privlak, a še vedno smo se sami odločili, kljub privlaku, da bomo nekaj storili ali ne. Naši starši in naši predniki nimajo torej tako velike vloge k našemu »trpljenju«, kvečjemu, nam je njihova vloga v rodovniški liniji odprla vrata do novega spoznanja.

Na tem svetu ni nihče nikomur nič kriv, le tisto, kar je človek kriv sam, da odkrije skozi svoj lasten občutek krivde, ki ga projicira na druge, privlake pa si tako ali tako ves čas podajamo. In ko je svet postal premalo privlačen, smo si izmislili marketing in biznis.

Človek, ki bi rad odkril samega sebe, torej samega sebe, brez vseh privlakov ima dve možnosti. Prva je, da se od njih loči, distancira v fizičnem svetu, čeprav to ne gre ravno najlažje, kar lahko zelo dobro vidimo v vakumu, kjer še vedno nekaj obstaja, lahko pa se poda naravnost v bitko in si dovoli, da je obsut z privlaki in potegi.

Obe poti sta v redu, pač glede na namen, kar si človek želi, le da je druga malček boljša, saj vodi prej ali pozneje do spoznanja, kaj je tisto, kar ne deluje, In ko človek to odkrije, ne samo na intelektualni ravni, potem dobi priložnost, da zadiha na nov način, kajti če le dobi intelektualni vpogled se temu sicer lahko umika, vendar pa je dostikrat privlak premočan in gre za privlakom.

Spoznanje je torek ključnega pomena. Bolj globoko torej gre od umske zaznave naproti zaznavi spoznanja duha, bolj se človek osvobodi privlaka. To pa se lahko samo zgodi takrat, ko um ni preveč vpleten v prepoznavo.