Vir slike

Človek se je rodil s samo enim namenom, da bi prepoznal namreč. Ni važno kakšna je prepoznava, dokler le je, le-ta vodeno vodi do nečesa novega. Ukvarjati se s tem zakaj in kako, ni še nikoli peljalo do ničesar novega. Potrebna je akcija.

Človek vedno aktivno komunicira z Duhom, vedno, vprašanje pa je le, kakšen je nivo te komunikacije.

Ljudje na tem planetu razvijamo mnogo načinov komuniciranja z drugimi, kar je na nek način tudi komunikacija s sabo, saj smo mis tisti, ki ustvarimo zamisel, mi smo ti, ki jo ubesedimo in včasih tudi spravimo v fizični svet. A komunikacija z drugimi ustvarja tudi znotraj nas določen nivo napetosti, nepotrpežljivosti, sprenevedanja in tudi to smo mi.

Jezus je rekel, »Resnica vas bo osvobodila!« in res je, kajti ko je izgovorjena resnica, ne glde na to kakšne posledice pušča ali kaj sporoča, je odrešitev. Tistim, ki jim že prej ni bilo prav, da svobodo, da gredo stran, tistim ,ki je prav pa željo, da še bolj goreče iščejo sebe na podorčju, ki jim prinaša svobodo.
Vsaka svoboda je notranje spoznanje. In obratno, seveda, saj vsako notranje spoznanje vodi do svobode.

Vir slike

Dihat, vsekakor. A ne samo z našimi pljuči in čutili, temveč tudi skozi našo duhovnost. Vsak vdih, ki ga naredimo, zavestno ali podzavestno je namreč povezan s tem, kar v življenju želimo.

Če želimo biti arhitekt, z vsakim vdihom namreč izražamo namen, da želimo biti arhitekt, če glasbenik, glasbenik. A stvari niso tako preproste, kot izgledajo na prvi pogled, ali pa so.

S tem namreč, ko vdihnemo, vdihnemo čistega Duha, tistega, ki se nahaja onstran konceptov, potencialov in s njim napolnimo sebe, svojo prisotnost. Vendar pa ne postanemo takoj Duh, temveč je Duh le tukaj, da nam pomaga osvetliti naše vrojene tendence, ki od nas želijo, da bi bili glasbenik oz. arhitekt in ki tega ne želijo.

Vir slike

Naš jezik, kot vsak jezik je nastal in se razvija zaradi ponavljanja. Ne gre se samo za glasoslovje, saj ljudje začnemo razvijati svoj jezik že z mislimi in notranjimi potegi. Le ti ustvarijo, da se naša fiziologija pravilno odzove [za nas], da potem izustimo, kar pa izustimo.

A ne začne in ne konča se vse le tukaj. Ljudje nismo samo biološki stroj, ki ponavlja in se uči. Za učenje na logičnem nivoju, ki se razvija iz kognicije, je potrebno še marsikaj več. Ni problem biološko učenje, a ko se gre za zavestno ali podzavestno učenje, ki ima osnovo prvoosebno izkušnjo je potrebna še ena sestavina.

Ni namreč samo telesna biologija ta, ki ustvari osebnost. Tu je mnogo majcenih osebnosti, ki izvirajo, ne boste verjeli, iz nematerialnega sveta.

Osebnost ni nekaj otipljivega, je skupek veličastnih procesov, ki izvirajo iz tega, kako človek vidi samega sebe. In kako se vidi? No, tudi to je nekaj več, kot samo biologija.

Vir slike

Duša je prišla na ta svet, da skozi prepoznavanje svojih lastnih omejitev najde in razsvetli samo sebe. Tega ti ne more dati nihče od zunaj, to je nekaj, kar moraš narediti sam. In če nam drugi pri tem pomagajo? No, pa nam ne, ker še vedno, če smo mi tam, moramo oddelati svoj delček zgodbe.

Naša zgodba ni tako preprosta, sestavljena je iz notranjih tendec in skozi njih jo raziskujemo. Je že res, da je duša v inkarnacijskem ciklu izbrala okoliščine, ki bi ji lahko pomagale do spoznanja. A tukaj zgodba ni tako preprosta, ko se za mnoge zdi. Vsi ne iz materialnega vidika.

Duša je morda prišla prepoznat ljubezen in je ljubezen, kot vsaka druga, a vsaka ima drugačno pot, da razkroji na najbolj optimalen način to, kar jo ovira, in se razsvetli. Noben ti ne more povedati, kaj si in kakšna je tvoja pot, vidijo se le tendence in skozi osebnost razlagalcev tendence dobijo obliko.

Vir slike

Vsaka duša se inkarnira na ta svet. Zakaj? Nihče ne ve točnega razloga, a vsekakor je tudi razlog to, da se očisti svojih notranjih tendenc. Kaj pa so pravzaprav notranje tendence duše? No, te lahko zelo dobro opazimo, če pogledamo kako vse skupaj deluje.

Človeško telo je, ne glede na vse, instrument duše, a ne popolni. In zakaj ne? Ker pač kot instrument duše nosi znotraj sebe namene in potrebe duše, ki se še niso čisto izkristalizirali.

Še več, telo je nekaj, kar je sestavljeno iz duše. Duša je zelo redka stvar, ki jo nekateri zaznavamo, drugi spet ne. Da pa bi duša lahko odigrala svoje zgodbe, pa se inkarnira v telo, v dvojnost.

In zakaj v dvojnost? No, zato, ker je tukaj lažje videti to, kar se mora naučiti. Dosti lažje je namreč v zrcalu videti svoje napake, kot jih iskati na sebi.