Naš jezik, kot vsak jezik je nastal in se razvija zaradi ponavljanja. Ne gre se samo za glasoslovje, saj ljudje začnemo razvijati svoj jezik že z mislimi in notranjimi potegi. Le ti ustvarijo, da se naša fiziologija pravilno odzove [za nas], da potem izustimo, kar pa izustimo.

A ne začne in ne konča se vse le tukaj. Ljudje nismo samo biološki stroj, ki ponavlja in se uči. Za učenje na logičnem nivoju, ki se razvija iz kognicije, je potrebno še marsikaj več. Ni problem biološko učenje, a ko se gre za zavestno ali podzavestno učenje, ki ima osnovo prvoosebno izkušnjo je potrebna še ena sestavina.

Ni namreč samo telesna biologija ta, ki ustvari osebnost. Tu je mnogo majcenih osebnosti, ki izvirajo, ne boste verjeli, iz nematerialnega sveta.

Osebnost ni nekaj otipljivega, je skupek veličastnih procesov, ki izvirajo iz tega, kako človek vidi samega sebe. In kako se vidi? No, tudi to je nekaj več, kot samo biologija.

Ko pogledamo nase, namreč vidimo telo, ude, oči. Še posebej če se opazujemo v ogledalu. A ni težava v samo videti, temveč se zavedati naše prvoosebne izkušnje, torej izkušnje, to je moje in to sem jaz, brez tega, da bi samo čutil nekaj kot svoj dek, temveč kot nekaj, kar se nam kaže, kot nekaj, kar je naš del.
Prvoosebna izkušnja je zelo kompliciran proces s katerim ima kognitivna znanost nemalo preglavic. Nekako ji ne uspe določiti biološkega procesa, ki naredi »klik«. Kako torej preide cev proces v proces, kjer se tisti, ki ga izvaja zaveda, da je to njegov proces.

No, znanost, ki temelji samo na materialnem vsekakor ne more videti onstran materialnega, nematerialni procesi so zanjo neznanka, pa čeprav večino prebojnih odkritij izvira iz nematerialnega sveta, veste intuicija in prebliski.

Meja, ki si jo je postavil človek, ki se ukvarja z odkrivanjem je namreč le napuh, ki mu ne dovoli, da bi pogledal onstran samega sebe. Človek, katerega večina procesov delovanja njegove osebnosti in duševnosti izvirajo iz nematerialnega, poizkuša na vse pretege, kljub temu, da se nekaterih ne da, razložiti prehod iz materialnega v nematerialno je na poti v pogubo, kajti kot je rekel Sherlock Holmes, ko izločiš vse kar je možno, potem mora biti rešitev tisto, kar je ostalo – torej nematerialno.

Znanost, katera zaradi svojega napuha noče pogledati v neznano, ni ravno znanost, pa čeprav se vse začne razvijati prav tam, tudi znanost sama. Naši glasovi, nameni, kako jih bomo izrazili, oblika našega izražanja in seveda, naš glas sam, v nobenem primeru ne prihajajo iz materialnega. Če že pogledamo glas, zvok, je le ta manifestacija vibracij, pa vendnr za nastanek le teh mora nekje biti vzrok in ta je v nematerialnem.

Četudi jih pokrene veter, izdihan zrak, mora tudi ta od nekje priti. In če že govorimo o centripetalni sili, mora tudi ta imeti nekje začetek. Nastanek vesolja? Tudi ta izvira od nekje, pa čeprav govorimo o Prapoku.

Vsa sila, ki se manifestira v materialnem svetu od nekje izvira in pravzrok, o katerem govori znanost, no tudi ta ima nekje vzrok. In vzrok ni v tem, da je nekdo postavil besedo, čeprav v svetem pismu zelo lepo piše, da je najprej bila beseda. Zanimivo ne…

Kaj je bilo torej prej, govorec ali izgovorjeno? Večen vzrok, s katerim se ne da ukvarjati tistim, ki jih zanimajo samo posledice. A prej ali pozneje se jih bo potrebno dotakniti.

V svetu imajo vse stvari svoje vrojene tendence. Veter piha, ker se želi nekaj premakniti. Sila nastane, ker se želi nekaj premakniti. Materija sama po sebi, če gremo v sestavne dele atomov, za katere niti ne vemo, kaj vse so, dokler seveda ne pridemo tja, je nekaj brez lastnosti, brez sile.

Fizika govori, da je snov sestavljena iz energije in materije, nihče pa ne pove, od kod ti dve točno prihajata. Vse se je razvilo iz niča, Prapoka. Od kod pa sila in materija, ki sta sestavna dela prapojka. A je to nekaj imaginarnega, ali le nekaj, kar še čakamo, da znanost to odkrije?

V atomu so elektroni, kvarki leptoni in globlje gremo vedno bolj ugotavljamo, da materije ni in da obstaja samo neka vrtilna sila, ki je prišla od bogsigavedi kje. In če pogledamo našo osebnost, je znotraj nas prav vse narejeno na enak način. Z eno razliko, da na koncu pridemo do miru, do večnega miru.
Moja trditev, da je na koncu vse mir je prav tako, kot trditev znanosti, ki odkriva, da za vrtenjem ni snovi in da je vse v neki resonanci, harmoniji, je prav tako znanstvena, kot trditev znanosti. Ali pa je moja trditev prav tako dogma, kot dogme postavlja znanost.

Naša osebnost se je torej začela oblikovati iz popolnega miru. Notri vanjo so vcepljene potrebe in nameni, hotenja na enak način, kot v materijo. Samo znanost pravi, da je tam nekaj bolj sofisticiranega. A na koncu pridemo do enakega rezultata.

Prava tako, kot se v naši osebnosti vrtijo potegi in privlaki, ki so posledica hotenj, želja, namenov in potreb, se vrtinči tudi materija v vesolju. A v telesu jo lahko vsaj opišemo, kot bolezni, bolečine, vetrove, govor.

Je že res, da ima telo svoj izraz, kdo pa pravi, da ga nima materija. Tudi vesolje im a svoj zvok, zvezde pojejo. In dokler ne bomo razvili dovolj preciznih instrumentov za materijo, kljub temu, da pojejo tudi atomi in še globlje, tega ne bomo zaznali.

Človeško telo je, zanimivo, računalnik, prav tako, kot mati zemlja, svetloba in voda. Vse večje in manjše manifestacije imajo svoj zvok, ki sicer prihaja od in iz trenje materije, a trenje ne more biti vzrok tega, kar se nahaja pred zvokom.

In kot se uči človeško telo ustvarjati zvok, se ga uči cel univerzum. A pred tem, kako nastane zvok,  je celoten proces, ki zvok ustvari ali pa ne. Gre se za voščenje, trenje, pritisk, težo… Torej nenehna prepletenost materialnega in nematerialnega.

Zvok je nematerialna manifestacija materialnega, zanimivo. Nematerialna manifestacija, ki se da izmeriti, »izmeriti« z materialnimi instrumenti. Ampak sam zvok, tudi teza, kako je prišlo do zvoka, je zavita v tančico skrivnosti.

Vsi mi vemo, da zvok zveni, da je sestavljen iz vibracij, ki burijo naše čute, instrumente. A kaj pa je pravzaprav zvok? Je nekaj kar sprošča, nekaj kar pritiska, nekaj  kar ujema… A kaj pravzaprav je zvok? Pa brez lovljenja se v materialne dokaze, ker so to le simptomi, prav tako kot pri medicini, ki pravi, da je vzrok prehlada, hoja po mrzlem in izpostavljenost bakterijam

A tudi to, kar vpliva na nekaj, je simptom, to ni vzrok. Stvari o katerih govorim nimajo vzroka. Kaj je torej zvok, brez vzroka? Kaj je človeka osebnost brez vzroka? Kaj bolezen brez vzroka? Ali sploh obstaja?

Seveda, da obstaja, a obsedenost z vzroki nam ne da videti prave, resnične narave zvoka, prav tako ne človeške osebnosti. Človeška osebnost in glasovi, ki se oblikujejo zaradi njenih potegov in privlakov, hotenj, želja, nikakor ni vzrok zvoka, ki prihaja iz človeškega telesa.

Ne, vzrok je nekje drugje. Vzrok je vrojenih tendencah v telesu in onstran tega, kajti tudi te tendence od nekod izvirajo. Lastnosti matere od matere, druge lastnosti, ki pa se jih ne da opisati z lastnostmi prednikov ,pa nikakor od njih. Vsekakor pa prihajajo od nekoga oz. nečesa, ki jih je ustvaril, vrojene, podzavestne tendence. A od kje?

Vsak od nas se je rodil z namenom, da vidi, prepozna in to ljubi, čeprav je to mnogokrat dobesedno nemogoče ali težko, saj imamo vsak svojo osebnost in svojo osebno vrojeno tendenco, ki ne izvira iz materialnega sveta, ne od naših prednikov. In od kje izvira? Verjetno od tistega, ki je pokrenil življenje…

Kdo tore pokrenja življenje, če je materialno življenje, kot ga poznamo sestavljeno iz materije, ki se vrti in za katero je samo mir. Zagonetka življenja o kateri ti, ki se ukvarjajo z materialno usmerjeno znanostjo ne vedo skorajda nič, razen, ko dobijo nematerialni preblisk intuicije, kako nekaj deluje ali izgleda na materialnem nivoju.

V našem svetu se vse preveč ukvarjamo s simptomi, namesto, da bi pogledali v pravo počelo stvari. Ne govorim o materialnem vzroku, govorim o tem, kje se začne čarovnija. In čarovnija, kot vemo, ni materialna.

Naš jezik se torej oblikuje iz prepočela, čeprav tudi iz vzrokov kot so materini nameni, očetovi nameni, pa namenov bata, sestre, okolice. In med tem, ko se tako oblikuje, izgublja na svoji pravi povezanosti  s svojim poččom.

Počelo jezika ni naš namen, da nekaj povemo, čeprav tudi, temveč je dosti globlje. Počelo jezika prihaja od počela vsega kar je in bolj smo povezani z njim, bolj izražamo to počelo, bolj smo eno z vso kreacijo, bolj smo uglašeni s tem, od koder vse prihaja.

Namen življenja je postati vedno bolj povezan, uglašen s tem, kar pokrenja, vse kar je, ne se vedno bolj oddaljevati, kar počnemo s tem, da verjamemo v vse drugo. Človek se s tem, ko gre stran od svoje ljubeče narave, dobrohotnost, če že hočete, vedno bolj oddaljuje od tega, kar nas poganja vse in nas je vse spravilo skupaj.

Da, tudi tukaj poznamo simptom. Simptom je ljubezen, dobrohotnost, uslužnost in to je prvi simptom, ki od tam izbija. Ni neki približek in bolj gremo stran od tega, kako se le ta izraža, dalje smo od sebe, kajit če nas je prapočelo ustvarilo, smo pravzaprav mi sami to prapočelo, če nam je predalo vse lastnosti iz katerih je sestavljeno.

Starodavne nacije so imele dosti časa, da so to raziskovalec, kar dandanes ni ravno vrednota. Oni so raziskovali in gledali, kako biti in ostati povezan, kako se prebuditi v naravo tega prapočela. In ta modrost obstaja, kljub temu, da je ne želimo uzreti.

Mnogi, ki čutijo to prapočelo, hodijo po pori prav tega in prapočelo jih vodi vedno bolj k sebi in vedno bolj jih uglašuje s sabo. Vedno bolj dobivajo lastnosti prapočela.

Namen življenja je torej oblikovati svojo vibracijo na način, da se le ta upogne in primerno uglasi z našo notranjo naravo, s prapočelom vsega kar je in ne obratno, čeprav se morda zdi tako. Tisti, ki to želijo, lahko to storijo in mnogo jih že hodi po tej poti samo uglasitve.

Ko je dosežen določen nivo uglasitve, ki je primeren, da se lastnosti do določene mere stabilizirajo, se to imenuje iniciacija, ki ni človeška, temveč duševna. Je tisto, kar duhovni svet prepoznava, mkot zadosten nivo stabilnosti, da človek izraža lastnosti prapočela oz vira od kod prihajamo in je z njim do zadostne mere uglašen.

Mnogo jih hodi po tej poti…