Človek se je rodil s samo enim namenom, da bi prepoznal namreč. Ni važno kakšna je prepoznava, dokler le je, le-ta vodeno vodi do nečesa novega. Ukvarjati se s tem zakaj in kako, ni še nikoli peljalo do ničesar novega. Potrebna je akcija.

Človek vedno aktivno komunicira z Duhom, vedno, vprašanje pa je le, kakšen je nivo te komunikacije.

Ljudje na tem planetu razvijamo mnogo načinov komuniciranja z drugimi, kar je na nek način tudi komunikacija s sabo, saj smo mis tisti, ki ustvarimo zamisel, mi smo ti, ki jo ubesedimo in včasih tudi spravimo v fizični svet. A komunikacija z drugimi ustvarja tudi znotraj nas določen nivo napetosti, nepotrpežljivosti, sprenevedanja in tudi to smo mi.

Jezus je rekel, »Resnica vas bo osvobodila!« in res je, kajti ko je izgovorjena resnica, ne glde na to kakšne posledice pušča ali kaj sporoča, je odrešitev. Tistim, ki jim že prej ni bilo prav, da svobodo, da gredo stran, tistim ,ki je prav pa željo, da še bolj goreče iščejo sebe na podorčju, ki jim prinaša svobodo.
Vsaka svoboda je notranje spoznanje. In obratno, seveda, saj vsako notranje spoznanje vodi do svobode.

Notranje spoznanje je nekaj, kar nas odreši od tega, kar nas je prej zavajalo in od nas zahtealo, da počnemo, kar pač počnemo. Zelo težko je namreč videti, ko človek, ki je zagledan v neko smer, spremeni to smer.

Vsekakor se gre tukaj za notranje spoznanje, a če tega ni, človek zelo težko vidi, da je v zablodi. Je že res, da je to kar počne množica prav za njih, a to še ne pomeni, da vidimo vsi enako. Množica to počne, ker raziskuje, če in kako stvar deluje za njih, a včasih se nam preblisne, da pa morda to ni prava pot in potem še enkrat in še enkrat.

V primeru, da dobimo notranji uvid, intuitivni uvid, je dobro, da se mu, kljub težavam v življenju, ki jih odločitev, da mu bomo sledili prinese, sledili. Tudi to je namreč pot raziskovanja, tudi to je pot spoznanja. Pot po življenju je vedno pot raziskovanja.

Med tem, ko hodimo po življenju, medtem, ko raziskujemo, se nam lahko zgodi spoznanje ali ne, vse je odvisno od naše pripravljenosti, ne od možganske aktivnosti, kajti možgani le razumejo, kar lahko razumejo. Tukaj pa se ne gre za to.

Spoznanje nikoli ni le intelektualno, kar možgani sicer zelo dobro omogočajo. Pri spoznanju se gre za nekaj več. Medtem, ko spoznanje struja skozi nas, se v našem telesu prebujajo zaspani delčki nas, našega bitja, odhajajo in zapuščajo ga pa tisti, ki so mu nekoristni.

Stvar, ki je nekoristna ali nepotrebna je namreč vedno stvar, ki vodi v zmoto, iluzijo, kajti človek prej ali pozneje prepozna, da tega, kar ga je vodilo več ni rabi. In da bi ostranili vse to, kar nas vodi v iluzijo, v zmoto, se je potrebno izpostaviti mnogim izkušnjam, želenim in neželenim.

Vsaka izkušnja nas namreč nekam vodi, vsaka. In iz vsake izkušnje lahko dobimo spoznaje. Lahko. Kar pa ne pomeni, da ga dobimo. Za kaj takšnega je potrebno biti v življenju buden, iti kolikor se le da budno skozi njega in mu prav skozi to budnost dovoliti, da nam pokaže, da nam da tisto, kar potrebujemo.
Človek, ki ne dovoli, da bi mu življenje dalo kar potrebuje, noče sprejemati, noče sprejemati višjih resnic, ki strujajo skozi njega, včasih pa niti ne dajati. Predvsem jih noče dajati, ko mu je jasno, da mora nekaj storiti, dati ali izgovoriti in tega ne stori, torej noče dati.

Življenje je narejeno na tak način, da daje in sprejema skozi nas, skozi telo, v katerem živimo in če si tega ne dovolimo storiti, smo v pat položaju, kjer nam življenje daje, mi pa tega ne želimo. Pri življenju ni neke čudno čudovite lekcije, ki se jo je potrebno naučiti, le sprejeti je potrebno to, kar nam življenje daje.
Človek, ki ne sprejema življenjske resnice, ne more niti dati življenju tega, kar potrebuje in zanimivo, to življenje, to eno življenje, smo mi vsi. Da, mi vsi smo ena celica, ena kreacija skozi katero se potem razvija vse ostalo. Nihče ni ločen, vsi smo eno, dobesedno. In v tej enosti bi bilo dobro, da prepoznavamo drug drugega, kajti vsak drug je delček nas samih.

Le človek, ki je prepoznal drugega, kot del sebe, lahko živi v harmoniji sam s sabo, drugače ne gre, kajti v trenutku, ko vidiš drugega ločenega od sebe, se znotraj tebe kaj lahko prebudi občutek, da je s tabo nekaj narobe.