Vir slike

Delati dobro otroku je zelo vprašljiva stvar, še posebej, če starš čuti le sebe in svojo bolečino ločenosti in ga v nobenem primeru ne zanima otrokova svobodna volja ali zavestna odločitev. Je že res, da otroci delajo napake, in jih vedno bodo, a to je pravzaprav namen biti otrok.

Otroci morajo delati napake, se učiti iz svojega lastnega življenja. To je eden od načinov, kako se lahko naučijo biti človek. Če imajo seveda modre starše, jim je pot tlakovana nasproti temu, kar si želi njihova duša, če pa malo manj modre, take, ki preveč gledajo na svet in popuščajo svetovnim pravilom in trendom v svojih odločitvah, pa včasih njihove odločitve za to, akm bi usmerili svoj naraščaj niso najbolj usklajene z dušo otroka.

Vsak človek ima svobodno voljo in tako je prav, hkrati pa tako tudi mora biti, a če te v otroštvu preveč usmerijo v poslušanje drugih za to, da boš ti uspel, začne otroška svobodna volja kopneti v prilagajanje drugim.

Vir slike

Zemlja nas uči biti v naši lastni energiji, kajti ne bomo se naučili, drugače ne. Svet v katerem živimo je svet prestopanja mej, socializacije druženja. Pa da ne boste narobe razumeli. Z združevanjem skupnih potencialov pri kreaciji skupnega, lepšega svet ni čisto nič narobe. A težava nastane, ko hočemo biti vehementni in drugim govoriti, jim vsiljevati kdo so.

Ko drugemu govoriš kdo je, ne narediš nič kaj dobrega. Zemlja samo želi biti to, kdo je, pa ne laufa. Ljudje je nenehno govorijo, ji vsiljujejo s svojim delovanjem, mišljenjem, kdo naj bi bila. Jemljejo ji kri, sekajo njene kocine, ranjujejo njeno kožo.

Seveda ljudje to počnemo z namenom »višjih ciljev« in »človeške superiorne evolucije«, a Zemli je vseeno. Vseeno ji je kaj mi mislimo, kaj počnemo. Želi samo biti. In dokler bomo lahko živeli v sožitju, sobivanju, kjer se ne bomo preveč motili in ranjevali v jedru tega kar smo, bo v redu, vendar pa sedaj, sedaj je šlo že krepko preko te meje in Zemlja se je odzval.

Vir slike

Ljudje, ki hodijo za močjo, kaj hitro odkrijejo, da je moč varljiva. Slepilo namreč, ki ga projicira na svet in na to kar se znotraj njega dogaja je lahko prav uničujoče, tako za posameznika, kot za vse nas. In če nismo pri tem pazljivi, nas življenje kaj hitro brcne v drugo stran. No, vsaj pri duhovnosti je tako, daj ne želi, da se preveč umažemo, preveč popacamo in da preveč skrenemo iz svoje poit.

Je že res, da to včasih lahko traja tudi več življenj, pač v skladu s tem kako močno smo zagozdeni v neki smeri, a potem močan udarec kaj hitro spremeni naš tok, da začnemo videti s pravimi očmi.

A vedno temu ni tako, moramo narediti še toliko in toliko napak, da bomo lažje videli, se lažje dotikali tistih delov sebe, ki ob napakah najbolj trpijo. Vse z namenom, da bi lažje prepoznali, ker ko prepoznamo, bo pot, da se odmaknemo od skušnjave dosti lažje dostopna.

Vsakokrat, ko podležemo skušnjavi in se potem izkaže, da stvar še vedno ni prav, smo bližje k cilju, kajti nekaj v nas ustvarja močnejši in močnejši odpor, vse dokler…

Odpor je čudovita stvaar. V fizičnem svetu namreč vidimo, kaj povzroča od- oz. upor. Stvar se tako dolgo brusi in pili, dokler, če ni prava ali primerna, ne razpade. Za pravo stvar zase že poskrbimo, da je trajna, razen če smatramo, da je to, kar smo dobili oz. kar se brusi nekaj, kar je potrošniško, namenjeno propadu.

Stvari, ki so namenjene propadu bodo tako ali tako itak enkrat propadle. Vse kar je stalno je naša duša in če se preveč ukvarjamo s stvarmi, ki so namenjen propadu, potrošimo za vzdrževanje le-tega preveč energije, ki bi ob usmeritvi drugam prinesla boljše rezultate.

Vir slike

Kdo je torej ta, ki nam prebuja prvoosebenjsko izkušnjo in ali nam jo prebuja vse na enkrat ali pa vsakemu delcu materije posebej in to potem le ti pričarajo kot skupek prvoosebenjskih izkušenj oni potem nam, zavestnim, čutečim bitjem?

A ni res, da se materija razvija, postaja boljša? To nam vsekakor demonstrirajo živa bitja, ki se vedno bolj zavedajoča se, vedno bolj čutijo, vedno bolj se razvijajo, postajajo mehka.

Po teoriji znanosti, da se prvoosebenjska izkušnja razvije iz materije, bi to bilo logično. Vendar pa v tem primeru le-ta (prvoosebenjska izkušnja) ni več rezervirana samo na ljudi, temveč tudi na vse ostale.

Ravno danes sem bral (5.3.2020) da so odkrili pri papagajih iz Nove Zelandije novo lastnost, torej vrsto prvoosebenjske izkušnje, kot jo imajo ljudje, česar po njihovih trditvah prej še ni bilo zaznati. Torej se materija razvija v smeri prebuditve. A to še ni vse. Od kot pa prihaja oz. zaradi česar pa prihaja do te prvoosebenjske izkušnje oz. prebuditve?

Vir slike

Ko nekomu začneš vsiljevati ideje, ker so tvoje boljše ali bolj pomembne, je to začetek. Potovanje na katerega se podajaš je zelo čudovito, predvsem kadar se iz tega, ko nekoga siliš v nekaj, karkoli naučiš.

Seveda so učenja lahko takšna in drugačna, to je vedno in povsod. A če pretiravaš v siljenju se zgodi nekaj, čemu se pravi posiljenje ali posilstvo. Ne dojemamo vsi na enak način in niso meje vseh nas dovolj trdne, da bi se obranili tega, kar prihaja v nas iz druge strani.

Najti svojo mejo je zelo težko, če se seveda ne izpostaviš njenemu iskanju. Lahko sicer živiš v svoji komfortni coni in čakaš. A od čakanja se ne bo zgodilo nič kaj dobrega, razen seveda, če se moraš nekaj naučiti.

Vir slike

Bolezni so lahko velik izziv, tako na individualni, kot na kolektivi ravni. Na individualni, ker prizadenejo naša telesa, naša čustva in našo psiho, na kolektivni pa, ker nas lahko zapletejo v svoj vrtinec množične panike, ki vlada na svetu in potem smo tudi mi tam, v vrtincu namreč.

Dandanes je zelo pomembno biti to kar si, pa jih kljub temu mnogo podleže kolektivnemu. Mnogi delajo na sebi, di bili bolj to kar so, saj nekje v sebi čutijo, da se odzivajo ali odreagirajo iz nečesa, kar ni njihova lastna bit.

Vsak od nas ima svoj nivo dojemanja tega, kar se okoli nas dogaja, vsak od nas živi svojo resnico. A težava nastane, ko se začne naša resnica prepletati z resnico drugih.

Pri prekrivanju resnice z drugimi oz. resnice drugih z našo prihaja do dotika globokih travm znotraj nas, ki kar kričijo, da bi bile pozdravljene. In to je včasih zelo težko opaziti, a na neki ravni, vedno, ko se odzovemo na nekaj zunaj sebe, pravzaprav se odzovemo na meje naše resničnosti.