Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Priložnost za iti globlje | Duhovna rast

Bolezni so lahko velik izziv, tako na individualni, kot na kolektivi ravni. Na individualni, ker prizadenejo naša telesa, naša čustva in našo psiho, na kolektivni pa, ker nas lahko zapletejo v svoj vrtinec množične panike, ki vlada na svetu in potem smo tudi mi tam, v vrtincu namreč.

Dandanes je zelo pomembno biti to kar si, pa jih kljub temu mnogo podleže kolektivnemu. Mnogi delajo na sebi, di bili bolj to kar so, saj nekje v sebi čutijo, da se odzivajo ali odreagirajo iz nečesa, kar ni njihova lastna bit.

Vsak od nas ima svoj nivo dojemanja tega, kar se okoli nas dogaja, vsak od nas živi svojo resnico. A težava nastane, ko se začne naša resnica prepletati z resnico drugih.

Pri prekrivanju resnice z drugimi oz. resnice drugih z našo prihaja do dotika globokih travm znotraj nas, ki kar kričijo, da bi bile pozdravljene. In to je včasih zelo težko opaziti, a na neki ravni, vedno, ko se odzovemo na nekaj zunaj sebe, pravzaprav se odzovemo na meje naše resničnosti.

Kaj pa pravzaprav je naša resničnost?

Je to nekaj, kar doživljamo vsi enako, na enak način, pa je to nekaj, kar je individualno posamezniku? Seveda, je to nekaj kar je individualno posamezniku, ki ga ne sestavlja samo telesna fiziologija, čustva, ki izvirajo iz ravni uma, torej nižje astralne ravni in misli, ki tudi prihajajo od tam.

Človek je namreč multidimenzionalno bitje, ki ni sestavljen samo iz mesa, ki kot pravijo znanstveniki, ustvarja misli in čustva. Seveda del tega drži, saj nekaj od tega prihaja iz našega celičnega spomina in neposredne umske zaznave, ki se potem odzove na to, kar se ji odvija znotraj nje same, a če pogledamo globlje, imamo vsi ljudje, pa neglede na to kdo smo in kje smo, trenutke osvobojenost, spontanosti.

Nekateri to spontanost, osvobojenost okvirjev doživljajo skozi šport, drugi skozi ljubezen, zaljubljanje, tretji spet skozi sprehode v naravi, četrti skozi hobije in še mnogo je tega, kar nam budi ta občutek.

Če se ta občutek lahko prebudi v vseh nas, potem je torej to sestavni del nas vseh. Seveda vsakega posameznika posebno, ker ima vsak od nas svojo zaznavo, o tukaj govorim o globini. Vsak od nas doživlja to globino drugače in nobeno napisano pravilo te ne more pripeljati tja. Kar te pa lahko, pa je posameznikova individualna narava, ki kar kriči: »Sledi«, a ne komurkoli, temu, kdo si ti.

Zelo težko je dandanes videti, še posebej pa slišati kdo si ti, ker si seveda iz vseh strani bombardiran tako t mislimi, kot idejami, koncepti, vse to pa je se veda še zelo lepo ovito v čustva, ki kar vabijo, da se pridružiš hordi, ki te kliče.

A ta klic, ta klic nismo mi. Naš individualni klic prihaja od znotraj, iz globin naše biti, iz prostora, od koder naša narava, nam naša izvorna iskra govori kdo smo in kaj naj bi naredili, da bi čutili še več sebe. Mnogo od nas se tega zaveda, mnogo ne in tukaj se ne gre za to, kdo je boljši, kdo ne, temveč za to, da če je ta klic prebujen v enem, se lahko prebudi tudi v drugem.

Težava pa je, da se svet giblje v smeri zaduševanja teh klicev, saj so ravno tisti, ki jih tako zelo častimo na tem svetu, v obliki misli, čustev, konceptov, idej, umovanja ipd. tisti, ki nam to, po čem hrepenimo, zamegljujejo.

Kaj torej narediti, da bomo slišali še več sebe? Vsekakor ne to, da ne poslušamo zdravega razuma, in poskrbimo zase. Tudi v globalni paniki je nekaj našega in nekaj za nas, saj ima to kar kriči skozi vsakega od nas isti vir.

Težava ni v viru, od kod to prihaja, torej v tistem izvirnem viru, temveč v tem, kako si to sporočilo posamezniki razlagajo. Ljudje se skozi življenje, nekateri prostovoljno, nekateri manj, učimo kako je potrebno interpretirati signale življenja in včasih je prav tu težava. Tisti, ki te učijo o življenju včasih namreč ne morejo ali zmorejo pogledati tako globoko kot ti doživljaš življenje, in s tem ni nič narobe.

Kar pa je narobe, pa je to, da se ne zavedamo, da obstaja mnogo nivojev obstoja in mnogo nivojev resničnosti, ki so popolnoma drugačni kot ta, ki ga mi doživljamo prav sedaj in da vsak od nas doživlja svojo resnico na sebi primeren način. In ravno tu je keč.

Na svetu namreč učimo in vzgajamo po vzorcu tistih, ki »vedo«, a ob tem pozabljamo, da oni »vedo« samo to, kar si lahko razložijo. Da, tudi skozi njih prihaja dih resnice, ki želi biti slišan. Težava je samo v tem, da telesna fiziologija in nižji astralni aspekt izražanja prevlada nad višjim, in potem tega drugega ni moč veš slišati.

Epidemije in vsi drugi množični dogodki, od koncertov, pogrebov, proizvodnje, družbenih gibanj so samo priložnosti, da lahko vidimo in prepoznamo še več sebe.

Kako pa to storimo?

Biti moramo zelo tiho in v tej tišini zelo pozorni. Tukaj ne govorim o tišini v ušesih, temveč v tišini v duhu, kajti le takrat, ko je ta tih in miren, ga lahko slišimo, drugače ne gre. Takrat pridejo na površje naši še bolj fini občutki, ki jih zakrivajo grobi občutki, ki nastajajo iz misli, čustev, konceptov, verovanj.







Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer