Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Čutiti otroka | Vzgoja

Ko nekomu začneš vsiljevati ideje, ker so tvoje boljše ali bolj pomembne, je to začetek. Potovanje na katerega se podajaš je zelo čudovito, predvsem kadar se iz tega, ko nekoga siliš v nekaj, karkoli naučiš.

Seveda so učenja lahko takšna in drugačna, to je vedno in povsod. A če pretiravaš v siljenju se zgodi nekaj, čemu se pravi posiljenje ali posilstvo. Ne dojemamo vsi na enak način in niso meje vseh nas dovolj trdne, da bi se obranili tega, kar prihaja v nas iz druge strani.

Najti svojo mejo je zelo težko, če se seveda ne izpostaviš njenemu iskanju. Lahko sicer živiš v svoji komfortni coni in čakaš. A od čakanja se ne bo zgodilo nič kaj dobrega, razen seveda, če se moraš nekaj naučiti.

Ko čakaš se mnogi definitivno učijo potrpežljivosti, četudi silijo nazaj in hoče imati v trenutku. A kljub temu, kako silen in nagel si, če stvari niso pripravljene, ne boš dobil tega, kar si želiš oz. mogoče boš dobil to, kar si želiš, a ker trenutek ne bo pravi, ne boš dobil iz tega izkušnje, kot bi jo lahko.

Mnogi smo v otroštvu izsiljevali, hoteli imeti stvari v trenutku in starši, no oni so nam morda stvari dali, vendar pa se tukaj ni šlo za preprosti gladki pretok energije, kot se je tudi ne gre, ko nekdo nekoga sili v nekaj, da mu naj nekaj da ali pa sprejme. V tem primeru vedno pride do medsebojnega učenja, a to zgleda malo drugače, kot bi se, če bi se naučili.

Da bi se stvari v življenju naučil, se moraš prepustiti učenju, 100%, torej brezpogojno. A to, da bi se brezpogojno, to se moraš naučiti ali pa sprejeti, kar pa je velikokrat velika težava, saj so nas vse na nekem nivoju, tako ali drugače silili, posiljevali s svojimi resnicami in zgodbami.

Človek, ki mu ni bilo dano, da bi stvari sprejel, temveč se ga je sililo v to, da naj sprejme, je vsekakor ranjen človek. Ranjen je predvsem iz razloga, ker se je upiral, rinil nazaj, če je čutil, da ga silijo v nekaj, česar želijo zanj drugi, ne pa on sam.

Te stvari se dogajajo nenehno v življenju in srečen je tisti, ki se rodi v družino ali skupnost, kjer tega ni. Kajti človek, ki je rojen v siljenje in vsiljevanje pogledov ter načinov, kako naj sam živi svojo resnico, no, tak človek se velikokrat že po naturi upira, razen seveda, če so mu zlomili duha in njegovo potrebo, da je to, kar je.

To počnejo narodi, skupnosti, direktorji, starši, skoraj nij ni človeka, ki bi na neki ravni to počel. Vsi mi imamo nek pogled na življenje in kaj hitro se najde nekdo, ki mu naš način življenje in izražanja le-tega ne ustreza.

Zelo težko je biti to kar si, če te že od otroštva učijo, kako je biti nekdo drug. Skoraj nihče od nas ne ve, kdo je drug človek, razen mamice, če poslušajo svoja čustva in ne pripovedovanja drugih in očetje, ki slutijo, da je pot po kateri hodi posameznik prava ali ne. V končni fazi smo otroci, sestavljeni iz materiala mamice in očeta in imamo neke lastnosti, ki so zelo podobne. Poleg tega pa, če sta starša pazljiva in čuteča, kaj zlahka začutita, sa je to kar se dogaja v naraščaju, na neki ravni to, kar se dogaja v njih, v tistih delih njih, katere je podedoval otrok.

Zelo težka je pot čutenja, še posebej, če nisi naučen, da je vse kar je pomembno, čutenje samo in šele potem vse ostalo. Rojeni smo v sistem, ki je naučen, da drug drugemu govorimo kako je in kdo smo, tega pa ravno ne slišimo dobro, saj smo naučeni, da poslušamo tiste zunaj bolj, kot te znotraj.
Poslušati znotraj sebe je pomembno, a ne samo to, pomembno je tudi začutiti. In če ne začutimo, ne moremo vedeti, kaj se pravzaprav dogaja.
V svetu, kjer smo naučeni, da pred tem, kot začutimo, da razmišljamo, je še kako pomembno, da razvijamo čutenje. A ne čutenje tega, kar se dogaja zunaj nas, temveč tistega pristnega, kar se torej dogaja znotraj nas. In to ne samo v telesni fiziologiji. To tako ali tako čutimo.

V procesu izobraževanje in vzgoje smo izgubili, pa ne samo zato, ker ne čutijo naši starši več, temveč zato, ker se to izobraževanje, kot tudi vzgoja dogaja še kar nekaj časa na tem svetu. Ti si takšen in takšen, ti boš počel to in to, ti ne smeš tega in tega … Skratka kaos.

Je že v redu, da tisti, ki vidijo bolj, da svetujejo, kam bi bilo dobro za nekoga, da se usmeri, pravt ako kot je v redu, da tisti, ki čutijo bolj, da svetujejo. A težava na tem svetu je v tem, da so tisti, ki so najbolj povezani s svojo resnico, pravzaprav tisti, ki so najmanj upoštevani pri odločitvah kam in kako.

To so otroci, še posebej tisti, ki so se komaj rodili. A ne vsi. Vsak od nas se je prišel na ta svet učit. In nekateri otroci so preprosto manj povezani s svojo resnico kot njihovi starši. Za take je dobro, da sprejemajo za njih odločitve in jim svetujejo glede nadaljnjega potovanja v življenju starši.

Obstajajo pa otroci, in vedno več jih je, ki so zelo močno povezani, še bolj kot marsikateri odrasli. Takim otrokom pravimo talenti, čeprav se gre pri njih samo za izražanje sebe. In ko gre tak otrok v izobraževalni in vzgojni sistem, ki je naučen kako mora vzdrževati samega sebe, predvsem pa ima učitelje in vzgojitelje, ki mu slepo sledijo, lahko ta sistem otroka deformira do te mere, da njegov talent zbledi.

Pa da ne bo pomote, tu imajo tudi svojo vlogo in to veliko, starši, ki otroka usmerijo v takšen sistem.

Za mlade ljudi, kar je potrebno, je najpomembnejše pri vzgoji in izobraževanju to, da se jih začuti, ne samo na način, da se jih opazuje glede tega, kaj počnejo in kaj jih zanima. Vsi učitelji in vsi vzgojitelji, vključno s starši, bi se morali naučiti čutiti in razlikovati med tem, kaj je volja otroka in kaj je njihova volja, ker če ne čutijo kaj otrok pravzaprav v tem življenju potrebuje, mu lahko dajejo čisto nekaj drugega, kar je dobro zanj.

Otroci včasih morajo skozi pekel, da se potem lahko izoblikujejo v to, kar so in enako velja za odrasle. Torej dobro je prepustit odločitve čutenju, kajti, če se v vzgojno-izobraževalni mehanizem preveč vpleta um, lahko otroka konča na fazi mentalnega ali čustvenega invalida in to samo zato, ker so mu starši in vsi ostali delali »dobro«.

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer