Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Čutiti otroka (2) | Vzgoja

Delati dobro otroku je zelo vprašljiva stvar, še posebej, če starš čuti le sebe in svojo bolečino ločenosti in ga v nobenem primeru ne zanima otrokova svobodna volja ali zavestna odločitev. Je že res, da otroci delajo napake, in jih vedno bodo, a to je pravzaprav namen biti otrok.

Otroci morajo delati napake, se učiti iz svojega lastnega življenja. To je eden od načinov, kako se lahko naučijo biti človek. Če imajo seveda modre starše, jim je pot tlakovana nasproti temu, kar si želi njihova duša, če pa malo manj modre, take, ki preveč gledajo na svet in popuščajo svetovnim pravilom in trendom v svojih odločitvah, pa včasih njihove odločitve za to, akm bi usmerili svoj naraščaj niso najbolj usklajene z dušo otroka.

Vsak človek ima svobodno voljo in tako je prav, hkrati pa tako tudi mora biti, a če te v otroštvu preveč usmerijo v poslušanje drugih za to, da boš ti uspel, začne otroška svobodna volja kopneti v prilagajanje drugim.

To jim odvzema del njih samih, ščasoma, pa njihov talent za življenje, pa kakršenkoli že je, izgine. Seveda se tu gre tudi za osebnostne meje otroka, kajti če jih ima močne, trdne, kot njegovi starši, potem bo zmogel. Če ne pa seveda ne.

Otrok je prišel na ta svet, da si oblikuje svojo identiteto v skladu s tem, kar e želi naučiti njegova lastna duša in če ima pri tem, da bi si oblikoval sebe in svojo pogled na svet v skladu s tem, kar se ji prišel naučit, preveč zunanjih motilcev, bodo njegove meje krhke. Tak otrok si je nedvomno prišel okrepit svoj občutek za sebe in če mu svet nenehno ruši ta občutek za lastno vrednost in identiteto, se bo ščasoma umaknil, da bo lahko v miru procesiral svoje potrebe.

Tak otrok je prepuščen samemu sebi, saj mora sam odkriti svojo lastno identiteto, sam mora najti sebe, kajti le-to mu bo omogočilo, da si izoblikuje svoj doživljajski svet in potrebe na način, da ga bodo le-te podpirale na njegovem življenjskem potovanju.

Ni vsak otrok isti, še manj pa ima vsak otrok isto življenjsko potovanje. Generalne smernice lahko v njegovo življenje prinesejo starši, a tudi to ni tako, da bi moralo biti 100% enako, kot so jih imeli starši.

Starši so otroku pri raziskovanju njegove narave lahko le v oporo in mu dovolijo, da sam razišče sebe na način, kot bi se rad videl. Drugače ne gre. In će starši preveč posegajo v otrokovo naravo in smer kamor se naj razvije, se le-ta (otrok) včasih izolira in popolnoma umakne, ker ga to, akr mu imajo dati starši na neki točki življenja  sabotira pri njegovem napredovanju.

Če se to dogaja, je dobro, da starši sprejmejo odločitev in mu dovolijo, da se sam nauči svoje lekcije, ki jo mora osvojiti, da mu bo lažje. In ko bo čas, če bo čas, se bo otrok ponovno vrnil nazaj. Še posebej je to pomembno, če ima otrok zelo močan poteg, da mora v življenju nekaj početi, za akr ga starši niso pripravljali.

Tak otrok, kot vsak otrok, ki mu je grobo kršena njegova narava, mora najti svojo pot iz te zmede sam, brez podpore staršev, čeprav ga starši pod krinko ljubezni še vedno podpirajo. Vsak človek mora po svojem življenju hoditi sam, pokončno, ne tako, da ga drugi mamijo in vlečejo nazaj, kajti če je v igri ta drugi del, potem ga lahko na zelo enostaven način premami ugodje in komfortna cona starševskega objemu.

Dandanes ni lahko biti starš, pravtako pa ne tudi otrok, saj imata vsak svoej skrbi, kako živeti in preživeti svoj del materialnega obstoja, da bosta največ iz tega dobila in najmanj škodovala komurkoli. Vsekakor se pri odnosu otrok-starš učita obe strani, tako otrok, kot starš, in včasih so stvari zelo zapletene.
Navezanost lahko tako v enem, kot drugem povzroči stanje otopelosti, da se ne premakne ne eden, ne drugi. Oziroma, lahko ta odnos, ki ni ne ljubeč, ne dobrohoten, čeprav se tak zdi zbudi znotraj obeh občutek pomilovanja, kjer drug začneta skrbeti za čustva drug drugega, kljub temu, da ne vesta točno, kaj so čustva drugega.

V odnosu otrok-starš je zelo pomembno, da se naučita tako ena, kot druga stran čutiti in upoštevati želje in potrebe druge strani, kajti nobena stran ne more z gotovostjo vedeti, kakšna je pot druge strani. Usmerjanje na pot in govorjenje kaj mora katera stran biti je dostikrat predvsem ovira bolj, kot je to nekaj kar je v pomoč, zato je zelo pomembno, da se v takem odnosu, kot v kateremkoli drugem odnosu, obe strani naučita odvezati, torej, da postaneta, kolikor se le-da ne-navezani.

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer