Vir slike

Biti ne navezan, odvezan od tega, kar si želi druga stran oz. kaj druga stran je in bo, je eno največjih daril, ki ga lahko daš drugi strani. Pa to ne zato, ker je svoboden, temveč zato, ker lahko počne, kar si želi.

Doseči to stanje je v materialnem svetu in svetu, kjer skorajda vsi projicirajo na drugega, zelo težko, a ne neizvedljivo. Kar je naloga vsake duša, predvsem pa in tudi staršev pa je to, da se naučijo kolikor se le-da biti objektivni in da ne delujejo iz svoje notranje nuje, da bi se otroka rešili, da bi poskrbeli zanj ali karkoli drugega.

Kajti če ravnajo z otrokom iz svojih potreb, potem bo otrok sicer mogoče tak, kot oni, a nikoli ne bo imel svobodne volje, da bi v svojem  življenju izrazil, to kar si v resnici želi. Vedno bo okoli sebe in v sebi čutil potrebo, da drugi z njim ravnajo na način, da mu govorijo, kaj naj počne.

Vir slike

Delati dobro otroku je zelo vprašljiva stvar, še posebej, če starš čuti le sebe in svojo bolečino ločenosti in ga v nobenem primeru ne zanima otrokova svobodna volja ali zavestna odločitev. Je že res, da otroci delajo napake, in jih vedno bodo, a to je pravzaprav namen biti otrok.

Otroci morajo delati napake, se učiti iz svojega lastnega življenja. To je eden od načinov, kako se lahko naučijo biti človek. Če imajo seveda modre starše, jim je pot tlakovana nasproti temu, kar si želi njihova duša, če pa malo manj modre, take, ki preveč gledajo na svet in popuščajo svetovnim pravilom in trendom v svojih odločitvah, pa včasih njihove odločitve za to, akm bi usmerili svoj naraščaj niso najbolj usklajene z dušo otroka.

Vsak človek ima svobodno voljo in tako je prav, hkrati pa tako tudi mora biti, a če te v otroštvu preveč usmerijo v poslušanje drugih za to, da boš ti uspel, začne otroška svobodna volja kopneti v prilagajanje drugim.

Vir slike

Ko nekomu začneš vsiljevati ideje, ker so tvoje boljše ali bolj pomembne, je to začetek. Potovanje na katerega se podajaš je zelo čudovito, predvsem kadar se iz tega, ko nekoga siliš v nekaj, karkoli naučiš.

Seveda so učenja lahko takšna in drugačna, to je vedno in povsod. A če pretiravaš v siljenju se zgodi nekaj, čemu se pravi posiljenje ali posilstvo. Ne dojemamo vsi na enak način in niso meje vseh nas dovolj trdne, da bi se obranili tega, kar prihaja v nas iz druge strani.

Najti svojo mejo je zelo težko, če se seveda ne izpostaviš njenemu iskanju. Lahko sicer živiš v svoji komfortni coni in čakaš. A od čakanja se ne bo zgodilo nič kaj dobrega, razen seveda, če se moraš nekaj naučiti.

Vir slike

Talent se izraža skozi notranji ogenj, ne skozi to, kar znanstveniki pravijo, možgani, motorika, misli. In če gremo po poti notranjega ognja, ki je primarna substanca, ki poganja, vse kar se nahaja v telesu, bomo kaj hitro odkrili, da je še kako zelo bistven, ne samo za nas, temveč tudi za vse, kar se  dogaja okoli nas.

Notranji ogenj je žar duše, njena luč, ki če je zamegljena, ne more priti do popolnega nihaja. Vsak nihaj je namreč le toliko močan, kako jasna je ta notranja luč, ki štrli oz. se razvija oz. notranjega ognja. A kaj pravzaprav je notranji ogenj?

Notranji ogenj je luč kreacije, to je tisto edino, ki nam je skupno vsem, to gorenje namreč. Če notranjega ognja ni, potem smo mrtvi. Mrtvi smo intelektualno, mrtvi smo čustveno, mrtvi smo v izražanju, preprosto nas več ni.

Vir slike

»Kako torej razviti svoja čustva in čutenje, da bo le-to poravnano s sabo in tem, kar želim izraziti? Kako torej pripraviti sebe, da ne bom rušila energetskega polja otroka? Kako naj postanem boljši človek?« so ena od vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti mamica že takrat, ko se je začel proces materinstva.

Je že res, da je vsak človek sam svoj in se na tem planetu izraža na način, kot je le-ta najbolj primeren zanj; neizpodbitno dejstvo. A to drži le tako dolgo, dokler v tvoje življenje ne vstopi nekdo drug. In ta drug je, kot starš, kot mamica, otrok sam.

Ljudje smo dokaj sebična bitja, ki zelo varujejo meje svoje osebnosti, da bi ostali takšni kot smo, vsaj večina. A proces materinstva, starševstva, ta nivo dvigne malo višje. Tukaj se ne gre več toliko za osebnostno rast, čeprav tudi, temveč se gre predvsem za duhovno. Vsaj v času materinstva.

Vir slike

Skoraj vsaka mamica ima otroka rada in skoraj vsaka mamica želi, da se otrok dobro počuti. A stvari so tukaj dostikrat bolj zakomplicirane, kot se zdijo. To, kako se nekdo počuti, je povsem njegova stvar in na to lahko sicer vplivaš z zunanjimi dražljaji. A prvič ti zunanji dražljaji so kratkoročni na zunaj, na znotraj pa lahko pustijo globoke posledice.

To seveda tudi želijo mnogi sorodniki in znanci, da bi se otrok počutil dobro. V naši kulturi je privzeto, da se otrok počuti dobro, če se smeje, če je razigran, kaj je ne neki ravni res. A tisto pravo notranje počutje se ne meri ravno s tem, kar otrok kaže na zunaj.

Vsi mi imamo interpretacije, kako se počutijo ljudje v naši okolici. Človek, ki je nasmejan, vesel se v naši zaznavi počiti ok, v redu. Človek, pa, ki ne kaže na zunaj nekega interesa za veselje, pa ni vesel. A kako to sploh lahko vemo.

Naš svet, v katerem živimo, vse prevečkrat stoji na predpostavkah, ne da dejstvih, kar nas že učijo v šoli. Ni namreč težava, da nas učijo nekaj, kar v nekem trenutku drži, saj znanost načeloma zna potrditi resničnost, a kaj ko se tu pojavi neka druga težava.