Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Kako mati ruši energetsko polje otroka (2) | Vzgoja

»Kako torej razviti svoja čustva in čutenje, da bo le-to poravnano s sabo in tem, kar želim izraziti? Kako torej pripraviti sebe, da ne bom rušila energetskega polja otroka? Kako naj postanem boljši človek?« so ena od vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti mamica že takrat, ko se je začel proces materinstva.

Je že res, da je vsak človek sam svoj in se na tem planetu izraža na način, kot je le-ta najbolj primeren zanj; neizpodbitno dejstvo. A to drži le tako dolgo, dokler v tvoje življenje ne vstopi nekdo drug. In ta drug je, kot starš, kot mamica, otrok sam.

Ljudje smo dokaj sebična bitja, ki zelo varujejo meje svoje osebnosti, da bi ostali takšni kot smo, vsaj večina. A proces materinstva, starševstva, ta nivo dvigne malo višje. Tukaj se ne gre več toliko za osebnostno rast, čeprav tudi, temveč se gre predvsem za duhovno. Vsaj v času materinstva.

In če ve mamica zgrabiti priložnost, da se razvije kot duša, se ne bo odprlo le čutenje, ki se že itak je, saj je to mehanizem evolucije, ki omogoča, da poskrbimo za svojega otroka tudi na čustveni in duhovni ravni, potem bo to katapultiralo tudi njeno duhovno rast v neslutene višave. Če pa seveda, tega ne bo zgrabila in bo materinstvo sprejela kot le nekaj, kar je potrebno in čudovito, lepo, potem pa se ta rast ne bo zgodila v taki meri, kot bi se lahko.
Čutenje, ki ga je pridobila v odnosu do otroka, bo sicer ostalo, a zgodba se bo za mnoge tukaj končala.

Čutenje, ki je bilo dano mamicam ni namenjeno temu, da se bojijo za otroka, ko čutijo, da z njim nekaj ni v redu, čeprav tudi, saj je to čudovit napredek v evoluciji človeka, da zna na takšen način poskrbeti za nekoga, ki je v težavah. Če mamica takrat ostane na nivoju strahu in odzivnosti nanj, se v njej ne bo zgodilo nič posebnega, le to, da bo morda svoj nezavedni strah projicirala na otroka.

Vez med mamico in otrokom je unikatna, pri nekaterih mamicah bolj močna, pri drugih manj, odvisno pač od tega, kar evolucija zanjo želi, da se nauči. To kakšna in kako močna vez je med otrokom in mamico ni odvisno od človeka, temveč od evolucije, ki teče neodvisno o fizičnega sveta.

Če je vez med mamico in otrokom zelo močna in mamica nenehno paničari ali izraža strah, lahko ta strah tudi čuti otrok, kaj pa ni v red, ker otrok lahko ta strah zamenja za svoj strah in se začne bati nekih dejanj, ki pa jih je začel izvajati, ker je tako začutil, da je pav zanj in so v popolnosti poravnana z njim.

Vsekakor se gre za vzajemno učenje, vedno je temu tako. A če ne vemo kaj je namen učenja, ga lahko mnogokrat zamenjamo za nekaj drugega in to drugo ni ravno najbolj prijetno. Mamica kot duhovni vodja, učitelj svojega otroka v letih do 7 let je še posebej odgovorna za otrokovo rast in razvoj.

In če se mamica v teh leti obnaša zelo neodgovorno do sebe, svojih občutkov in čutenja, kaj hitro zabrede v vode, ki ji ne želijo nič slabega, a enkrat, ko jih sama vidi kot nekaj slabega, lahko pride do velikega nemira in pretresa v telesu, čustvih in duši take mamice.

Eden zelo dobrih prikazov takega ravnanja življenja je Poporodna depresija, kjer ima mamica, kot duhovni učitelj svojega otroka možnost, da se preobrazi in postane zdrav duhovni učitelj, lahko pa ostane na nivoju depresije, ki jo potem odpelje kam jo pač odpelje.

Zdravila, ki so predpisana za Poporodno depresijo dostikrat zaprejo duhovni dar matere in le-ta ne more biti dober duhovni učitelj svojemu otroku. Lahko ga le vzgaja iz nivoja, do katerega ima dostop in po navadi to v taki situaciji ni duhovni.

Proces materinstva je torej proces kaljenja Duhovne učiteljice, ki bo pomagala svojemu otroku ne le fizično, temveč tudi duhovno na svet. In eden pomembnih razlogov, zakaj naj bi mamica takrat izdatno delala na sebi in se duhovno učila, izobraževala je to, da bo potem lahko na primeren način poskrbela za svoj naraščaj.

Če pa mamica ne izkoristi tega vala oz. vala, kjer bi lahko duhovno zrasla in odrasla, pa živi svoje materinstvo iz svojih travm. Takrat je mnogo tega, kar ima sama in kar je pustilo pečat na njej, veliko možnost, da tudi to preide na otroka.

Dobro je, da mamica nikoli ne pozabi, da otrok ni njena lastnina, saj prihaja od duha, njena lastnina pa ni niti njegovo telo in ne njegova čustva, kajti v trenutku, ko se to zgodi, se začne drama, drama, v kateri pride na površje mnogo projekcij. In namesto, da bi mama, duhovna učiteljica, pomirila dramo, jo primerno obravnavala, postane njen del, kar pa po navadi ni dobro ne za eno, ne za drugo stran.

Drama ima lahko takšne in drugačne posledice, seveda pa so njeni elementi tisti, ki izobražujejo. To je zelo podobno gledališču, ki je odigrano iz uma, s potrebo, da se manipulira s čustvi gledalcev in seveda mislimi, da bi se zabavali in morda kaj naučili na ravni uma.

Raven uma je v takšnem primeru zelo pomembna, kajti če ga je preveč, umska energija zaustavi pretok duhovne energije. In to je ravno to, kar se zgodi pri mamici, ki ni duhovni učitelj, saj ne reagira iz duše, temveč iz uma. Um pa kot vemo so tramve, spomini, nameni, bolezni, bolečine.

Mamica, ki je dober duhovni učitelj, nauči otroka odlepiti se od stanj in dogodkov, ki mu ne služijo ali jih več ne potrebuje, vsem čustvom, ki jih čuti v telesu navkljub. Nauči ga biti svoboden, razigran, vesel ter z notranjim žarom, ki ga bo ponesel onstran tega, kar je zmožen storiti, hkrati pa mu bo pomagala ostati dovolj prizemljen, da ne pobegne kam drugam.

Mamica, kateri pa spodleti se v času materinstva naučiti biti dober duhovni učitelj, pa da ne bo pomote, takšnih je dokaj malo, pa bo v življenju otroka delovala iz svojih travm, pomanjkljivosti, čustev nižjega nivoja. In s tem ni čisto nič narobe. To je normalen potek evolucije. A kot vsaka mamica želi najboljše za svojega otroka in zase je dobro izkoristiti čas materinstva za izboljšanje sebe in svojega otroka.

Vsaka drama, vsaka bolečina, vsaka rana, vsaka skrb, ki izvira iz njene ranjenosti namreč pušča odtise v času in prostoru, otrok, ki pa je del njenega časa in prostora, pa te stvari v skladu s svojo osebnostjo pobira.

Ni vsak otrok razsvetljen, ko se rodi, niti čist, kot to govori psihologija, temveč ima tudi otrok svoje stvari, ki se jih želi naučiti in oddelati. Vsekakor se otrok tudi v družino, ki mu daje potencial, da lahko postane boljši. V končni fazi se zato tudi tam rodi.

A če mu mamica želi najboljše, kot mu vsaka mamica želi, je morda dobro, da pogleda na proces materinstva drugače, kajti ne gre se samo za čas, ko je otrok v popolnosti odvisen od nje. Gre se tudi za obdobje, ko je otrok v času odraščanja, pa seveda tudi pozneje.

Mamica, ki živi iz lastnih travm morda otroka zadržuje, da ne bi mogel oditi na svojo samostojno pot, kar je vsekakor tudi njegovo učenje, saj se tudi sam mora naučiti izpustiti, a če hoče mamica zares pomagati otroku, se mora dvigniti na drugi nivo dojemanja in ona izpustiti. Pa tukaj ne govorim samo o osamosvojitvi, temveč tudi o samostojnem raziskovanju svojega življenja.

V Ameriki osamosvajanje poteka malo drugače kot pri nas. Tam te večinokrat pri 18. vržejo skozi vrata, zdaj pa se znajdi. In ne gre se samo za fizično osamosvojitev, temveč tudi za intelektualno, duhovno in čustveno.

Naučiti otroka, da si tam, vendar samo do ene meje, je neprecenljivo, kar pa morda mamica, ki živi iz uma, vidi popolnoma drugače kot mamica, ki je Duhovni učitelj. Mamica, ki živi iz uma, bo prevzemala stališča drugih, misli drugih, čustva drugih, morda se bo tudi zelo lepila na svoja čustva, misli.

Dobro je ne pozabiti, da sta otrok in mamica energetsko povezana in da več manj čutita drug drugega. Eni bolj, drugi manj. In če oba ne moreta spustiti, se ne bo premaknilo nič.

Zato, da izpustiš, je dobro, da se dvigneš na en nivo dojemanja višje, da več nisi v isti kaši z onim s kom se držita, da se bosta nekdo ali pa oba lahko odvezala in šla po svoji poti.

Namen vsakega človeka je, da je svoboden, a težko izraža svojo svobodo in svoboden način življenja, če v resnici ni (svoboden). Za kaj takšnega mora ostajati volja in namen, kar pa pri večini staršev ni ravno tako.

Vsi namreč želimo imeti v svoji bližini nekoga, ki bi nam prebudil nek občutek, in to je navezanost. V takem primeru ne moreš biti ti, ti. Lahko si le nekdo, ki zadovoljuje nekoga drugega.

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer