Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Kako mati ruši energetsko polje otroka (1) | Vzgoja

Skoraj vsaka mamica ima otroka rada in skoraj vsaka mamica želi, da se otrok dobro počuti. A stvari so tukaj dostikrat bolj zakomplicirane, kot se zdijo. To, kako se nekdo počuti, je povsem njegova stvar in na to lahko sicer vplivaš z zunanjimi dražljaji. A prvič ti zunanji dražljaji so kratkoročni na zunaj, na znotraj pa lahko pustijo globoke posledice.

To seveda tudi želijo mnogi sorodniki in znanci, da bi se otrok počutil dobro. V naši kulturi je privzeto, da se otrok počuti dobro, če se smeje, če je razigran, kaj je ne neki ravni res. A tisto pravo notranje počutje se ne meri ravno s tem, kar otrok kaže na zunaj.

Vsi mi imamo interpretacije, kako se počutijo ljudje v naši okolici. Človek, ki je nasmejan, vesel se v naši zaznavi počiti ok, v redu. Človek, pa, ki ne kaže na zunaj nekega interesa za veselje, pa ni vesel. A kako to sploh lahko vemo.

Naš svet, v katerem živimo, vse prevečkrat stoji na predpostavkah, ne da dejstvih, kar nas že učijo v šoli. Ni namreč težava, da nas učijo nekaj, kar v nekem trenutku drži, saj znanost načeloma zna potrditi resničnost, a kaj ko se tu pojavi neka druga težava.

Znanstvene paradigme se rušijo na fundamentalnem nivoju, prav v srčiki obstoja, vedno več pa je dokazov, da tudi to, kar je sprejeto za ustaljeni način razvoja sveta in človeka ne drži.

In mi ljudje? Populacija, ki je živela že od začetka časa na tej Zemlji, ki v sebi nosi gene in ne gene, ki nam znotraj nas govorijo, kaj se je dogajalo in kako, pa o tem, kako se poučuje druge o nas samih, sploh ni bila vprašana kaj in kako. Vsaka mati ima namreč prednico, svojo mater in znotraj njene krvi, znotraj njenega genskega zapisa so shranjeni vsi podatki, ki jih potrebujemo o zgodovini neke nacije, o klimi, o družbi, ki je takrat naseljevala svet.

Še več, znotraj vsake mamice je kvantno polje, iz katerega je seveda sestavljena, saj atomi, ki sestavljajo njeno telo prihajajo od tam. Seveda so iz njega sestavljeni, saj je kvantno polje Prajuha vsega življenja, dokler seveda znanost ne potrdi nečesa drugega.

Težava pri takšnem pogledu na svet je v tem, da smo se naučili, da namesto, da bi živeli po notranjem občutku, živimo po občutku, ki nam ga servirajo drugi.

In zakaj to ni v redu? Ker namreč vedno manj ljudi, glede na relativno število ljudi na zemlji, čuti sebe.

Zakaj pa bi moral čutiti sebe?

Ker je že vse znanje znotraj tebe.

In kaj ima to opraviti z vzgojo?

Tisti namreč, ki ne čuti sebe, lahko le vzgaja po vzgledu drugega. In s tem ni nič narobe, seveda, vse dokler tisti, ki uči po vzgledu, ne živi v nevednosti. Jaz vsemu temu, kar ni znanje, znanje, ki izvira iz starodavne modrosti, ki smo se jo naučili, kot rodovniška linija ali rodovniške linije, pravim nevednost.

In zakaj nevednost? Ker pač ne objemamo tega, kar že vemo. Še več, do tega smo zelo brezskrbni, s tem pa smo začeli ali že zelo globoko zanikamo to kar čutimo.

Čutenje je osnovna funkcija vsega kar je, torej tudi kvantnega polja, saj smo mi, ki čutimo prav iz tega kvantnega polja, ki čuti. Njegove lastnosti imamo, ker izviramo iz njega. Kvantno polje je torej neke vrste naša mati, ki nam daje vse, od hrane, do razmišljanja, do načinov delovanja ipd. Mi smo kvantno polje, pa kakor koli že to obrnemo.

Dobro je, da začnemo zaupati v  te svoje prirojene lastnosti, kajti če ne potem bomo poslušali neko psevdo znanost, ki nam hoče povedati kdo smo, od kod prihajamo in kaj se z nami dogaja.

Vzgoja torej.

Vse preveč ljudi je na Zemlji, ki povzemajo to, kar nas uči znanost. Pravzaprav se vsega, česar se učimo v šoli, no, vse je iz znanosti.

Pa da ne bo napačno razumljeno. Znanost nam daje mnogo tega, da lahko bolje razumemo, predvsem pa da lahko na tem razumevanju gradimo naprej. A tukaj se gre vsepreveč krat le za materialni svet, skoraj nikoli pa za svet čutenja, ki je naša primarna narava.

Biti mamica nikakor ni lahka naloga dandanes, ko je prišlo do prevelike preusmeritve razmišljanja od znotraj, navzven. Svet nas pač uči, da nismo »niko i ništa«, da nismo čuteči, da smo se razvili in da se razvijamo v skladu s tem, kako nas ta znanost ovrednoti, predvsem pa da nimamo pojma, ko govorimo o tem, da vidimo, čutimo, slišimo pretekla življenja, prihodnost, vesolje, zemljo…

Zmešnjava informacij in signalov, pa da ne bo pomote, to ne prihaja samo od ene generacije mamic, temveč prihaja že od nekaterih preteklih generacij, ko so jih začeli učiti o njih. Kako torej tebe, kot mamico lahko nekdo uči o tebi?

Vsaka mamica bi se morala zavedati, da ona že je mamica in da je vse kar potrebuje, že znotraj nje, v njenem izrazu. Vsak drug, ki govori drugače, ki govori, da je potrebno mamice izobraziti, jih naučiti biti mamice, jih naučiti kako vzgajati, govori nekaj, kar želi slišati sam.

Vsaka mamica bi se morala učiti lastnega čutenja in kako se le to nanaša na svojega otroka, ne pa da posluša zunanje ljudi, ki so ali pa niso imeli podobnih izkušenj z rojevanjem in vzgojo lastnega otroka.

Zakaj čutenja?

Ker je čutenje tisto, kar najbolj služi pri tem, da mamica ve kaj in kako, na enak način, kot otrok ve, da ko je jutro, da je potrebno vstati ali pa da, ko je lačen, da rabi hrano.

Igra starševstva je lahko čudoviti poligon, kjer se tako mamica, kot otrok učita drug o drugem in ne govorim o zunanjih reakcijah, o joku, po smehu, o jezi, o prisili, temveč o čutenju. Otrok in mamica imata namreč posebno vez, saj prihajata dobesedno iz istega telesa, v katerem sta preživela skupaj okoli 9 mesecev.

Igra spoznavanja se je začela že takrat in če je bila mamica dovolj pazljiva na to kar čuti, je lahko ugotovila kaj je njeno in kaj ne, ter kako se to čuti.

Če je to upoštevala, sta oba zaživela v harmoniji, podobno kot živimo v istem stanovanju z drugimi, če pa ne, pa je znalo priti do nekih neželenih težav. In prav te neželene težave so bile tam, da mamico podučijo, kako pa se naj obnaša in predvsem zakaj.

Bivanjska raven je lahko zelo zapletena, kljub temu, da se zdi, da otrok potrebuje le hrano, varno bivališče in šolske potrebščine. Ko otrok začne izražati svojo lastno osebnost, ki jo je tako ali tako izražal že vas čas, samo včasih smo ne dovolj pazljivi in preokupirani s sabo, da bi to lahko zaznali, je potrebno najti kompromis.

Da, otrok je vedno bil to, kar je, njegova osebnost, zametki tega, kar se bo pokazalo na materialnem nivoju, so bili vedno prisotni, le pazljiv je bilo potrebno bili. Mamica dobro ve, vsaj večina, da od takrat, ko se je začelo spočetje, da ni več sama in da se pravila igre malo spremenijo.

Vendar pa, če se mamica ne nauči čutiti otroka in njegovih potreb, mu skozi cel njegov življenjski cikel mogoče daje nekaj, česar sploh ne potrebuje oz. nekaj, kar je zanj celo omejitev.

Je že res, da vsak čuti to, kar čuti, a to lahko razvijemo do neslutenih globin, kar vedo mamice še kako zelo dobro, vendar pa se mogoče samo zdi, da je bil dar čutenja, ki ga dobijo s spočetjem le nekaj, kar potrebujejo pri vzgoji. A resnica je, da je to dar čutenja, ki ga ne potrebuje le ona, temveč ga potrebuje ona v odnosu do drugih.

To čutenje je mnogokrat nerafinirano, čeprav se zdi, da je to, to, podobno kot v življenju. Tudi v življenju lahko ostanemo na nivoju čutenja, tam kjer smo, lahko pa ga razvijemo. In če ga ne? No, življenje ga bo za nas tako ali tako.

Šli bomo skozi krize, skozi zaljubljenosti, skozi težave, skozi radost ipd., vse z namenom, da si v tem čutenju razvijemo občutljivost.

In če je ne? No, življenje nas bo teplo tako dolgo, dokler se ne bomo v popolnosti poravnali s tem, kar imamo in ne bomo več drugim povzročali nepotrebne bolečine.

Pri igri starševstva, torej pri obeh starših, ne samo mamici, vendar pa pri mamici predvsem, ker je ona otrokova prva skrbnica in le-ta (otrok) prihaja prvenstveno iz njenega telesa oz. je njen del, je zelo pomembno, seveda pa je ta pomembno tudi velika razvojna priložnost, da se nauči poravnati s tem kar čuti in ljubeznijo, ki se nahaja povsod, kajti če ne, bo ravnala proti sebi, pa tudi proti otroku samemu. Tega pa ne želimo, a ne?

Mamica, ki se nauči poravnati s tem, kar želi biti izraženo skozi njeno telo, čustva in misli, bo začutila, da je to brezpogojno, podobno kot nekateri stari starši čutijo do vnukov.

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer