Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Rušenje sebe, svoje integritete | Pasti duhovnosti

Ljudje, ki hodijo za močjo, kaj hitro odkrijejo, da je moč varljiva. Slepilo namreč, ki ga projicira na svet in na to kar se znotraj njega dogaja je lahko prav uničujoče, tako za posameznika, kot za vse nas. In če nismo pri tem pazljivi, nas življenje kaj hitro brcne v drugo stran. No, vsaj pri duhovnosti je tako, daj ne želi, da se preveč umažemo, preveč popacamo in da preveč skrenemo iz svoje poit.

Je že res, da to včasih lahko traja tudi več življenj, pač v skladu s tem kako močno smo zagozdeni v neki smeri, a potem močan udarec kaj hitro spremeni naš tok, da začnemo videti s pravimi očmi.

A vedno temu ni tako, moramo narediti še toliko in toliko napak, da bomo lažje videli, se lažje dotikali tistih delov sebe, ki ob napakah najbolj trpijo. Vse z namenom, da bi lažje prepoznali, ker ko prepoznamo, bo pot, da se odmaknemo od skušnjave dosti lažje dostopna.

Vsakokrat, ko podležemo skušnjavi in se potem izkaže, da stvar še vedno ni prav, smo bližje k cilju, kajti nekaj v nas ustvarja močnejši in močnejši odpor, vse dokler…

Odpor je čudovita stvaar. V fizičnem svetu namreč vidimo, kaj povzroča od- oz. upor. Stvar se tako dolgo brusi in pili, dokler, če ni prava ali primerna, ne razpade. Za pravo stvar zase že poskrbimo, da je trajna, razen če smatramo, da je to, kar smo dobili oz. kar se brusi nekaj, kar je potrošniško, namenjeno propadu.

Stvari, ki so namenjene propadu bodo tako ali tako itak enkrat propadle. Vse kar je stalno je naša duša in če se preveč ukvarjamo s stvarmi, ki so namenjen propadu, potrošimo za vzdrževanje le-tega preveč energije, ki bi ob usmeritvi drugam prinesla boljše rezultate.

Rezultati so seveda pomembni, a ko e preveč zapletemo v to, kar nem le-ti prinašajo, da bomo lahko preživeli, pravzaprav ustvarjamo entropijo, ki neizbežno vodi do propada tega, za čimer se ženemo.

Vsekakor je dobro preveriti, komu oz. čemu so rezultati namenjeni in kako jih lahko v življenju uporabimo tako zase, kot za druge, ker če so nekoristni oz. ustvarjajo le potrebno po tem, da se nadomestijo z novimi rezultati, ki so isti, morda to ravno ni to, kar bi moralo biti, razen če ustvaarjajo neverjetne užitek v duši, pa še takrat se gre za navezanost.

Starodavni filozofski sistemu so kaj hitro ugotovili, da je nevezanost omejitev, ki krni duha, ne ga poživlja in se že tako predlagali, da je dobro opustiti navezanost na karkoli, kajti na karkoli smo navezani. omejuje le-to našo svobodo. In namen duhovnosti je najti sebe kot suvereno, svobodno bitje, kar svet, ki sili v navezanost, ravno ne omogoča.

Pri duhovnih disciplinah za katere se odločamo je vedno dobro biti pazljiv, da se z njimi ne ukvarjamo zaradi rezultatov, tudi pri zdravljenju ne, kajti navezanost na rezultate bo znotraj nas pustila samo praznino, če jih ne bo oz. ne bodo takšni, kit si jih želimo. Ob tem je veddno dobro vedeti, da to, kar se dogaja pri duhovnosti, da se pravzaprav ne gre nikoli za nas. Namen Duhovnosti je, da odkriješ Duha v sebi, Duh v tebi pa Tebe.

Ta naloga pa niti ni tako lahka, saj nas obkrožajo mnoge navezanosti in potrebe, da se navežemo. Ko namreč srečujemo mnoge druge sledilce, ki hodijo proti luči, proti svojemu resničnemu jazu, nam ti znajo povedati marsikaj. A ob tem mnogo nas pozablja, da ima vsak svojo izkušnjo in da vsak potrebuje zanjo svoje zdravilo.

Vsekakor je dobro paziti, da se ne zapletemo v zgodbo nekoga drugega, saj bomo lahko zaradi tega trpeli dalj časa, kot je potrebno ali pa se obrnili v čisto druga stran od te, ki jo imamo začrtano. Pa, da ne boste razumeli narobe. Tudi to, da se namreč obrnemo stran od svoje poti je včasih dobro.

Zanimivo je, da ko se obrnemo od svoje poti, pravzaprav spet začnemo hoditi proti sebi. Zanimivo je, da kompasa pravzaprav nikoli ne izgubimo. Vedno se namreč učimo kako biti najboljša verzija sebe, kako si dovoliti narediti napako in kako se po napaki ponovno vrniti na svojo pot.

Namen napak ni kaznovanje, kar je velikokrat primer v materialnem svetu, temveč je namen napak ustaliti se v svoji pravi naravi. Kako se pa naj tam ustalimo, če ne stopimo stran od tam, kar nam ne paše?

Dobro je v življenju stopiti v katero koli stran, za katero čutimo ali pa nas vleče, da jo želimo raziskati in ob tem niti ravno ne preveč poslušati drugih. To namreč, kar se rojeva, je namreč zametek naše lastne izkušnje, ki želi skozi nas nekaj izraziti. Ta kreacija namreč nikoli ni njihova. Težava pa nastane, ko se začnejo oni vpletati vanjo.

Je že res, da so skupinski projekti, a duhovnost, kjer človek želi zares najti sebe, vsekakor ni to, čeprav lahko skupinske izkušnje pomagajo, da prepoznamo v sebi nekaj, kar ne deluje. Ne glede na vse pa je duhovnost individualna izkušnja, nekaj kar se dogaja znotraj nas in hoče biti prepoznano. In nemogoče je včasih videti kaj se pravzaprav rojeva znotraj nas, če povabimo k temu druge.

Naš individualna izkušnja je zelo pomembna, saj nam omogoča naše individualno izražanje. Pred tem namreč, ko se izražamo kot skupina, smo namreč posameznik, s svojim avtentičnim, suverenim izrazom. In če le-ta, naš individualni izraz namreč, ni v popolnosti naš individualni izraz, no, potem smo pomešani.

Nemogoče je namreč čutiti sebe, če čutiš drugega. Mi smo celota, individualna celota in v trenutku, ko spustimo v prostor nekoga drugega, to postane skupni projekt dveh. Pa da ne bo pomote, vsekakor obstajajo projekcij v katerih preprosto moramo spustiti v svoj prostor nekoga drugega, ker je to edini način, da se lahko mi nekaj naučimo. A učenje, kljub temu, da izgleda skupinsko, še vedno spremeni nekaj znotraj vsakega posameznika. Torej je individualno najprej.

Pustiti v svoj prostor nekoga drugega je za nas Evropejce, Zahodnjaka in večino prebivalstva prav običajna izkušnja, saj to počnemo na dnevni ravni nešteto krat. Ko gledamo reklame, se ljubimo, hočemo začutiti ali začutimo nekoga drugega, preprosto smo navajeni, da je tako.

In namen duhovnosti, no, ravno namen duhovnosti je ceniti svojo individualno izkušnjo in iti vzporedno z njo. To ne pomeni, da n dela v skupini in skupinskih naporov, pomeni pa to, da je vsak posameznik individuum v skupini in da izraža svoje talente na svoj individualen način.

In ravno to je point duhovnosti, kako se naučiti biti to kar si, ločeno od drugih, kako ne hoditi po drugih in kako ne dovoliti, da drugi hodijo po tebi. A tukaj se ne gre toliko za nasilno rešitev notranjih konfliktov, čeprav tudi, temveč bolj za trening potrpežljivost, kjer se stvari razkrojijo same, ko je za njih čas, kajti če rinemo, se bomo lahko samo še bolj poškodovali,

Dober primer je, če na primer čutimo znotraj sebe potrebo po naglici, po hitri zaključitvi primera, po brzinski, bliskoviti rešitvi in divjamo z avtom po cesti. Ko divjamo se lahko zgodi več stvari, ki nam lahko onemogočijo, da bi prišli na cilj pravi čas.

Ena je prometna nesreča, druga izsilitev prednosti in povožnja otroka, tretja nespretnost in zadetek zaščitne ograje, jarka ali zidu ipd. Vsekakor je rešitev tudi ta, da pridemo pravočasno za nas tja, kjer moramo dokončati zadevo. A kar se bo zgodilo znotraj nas, pa bo to, da bomo naleteli na razočaranje, na kipenje občutka adrenalina, še večje navezanosti na rezultate in doseganje učinkovitosti…

Nemir, ki ga bomo povzročili znotraj sebe, nikakor ni naša prava, vrojena narava in napetost ustvarja še večno napetost. Namen duhovnosti pa je ravno nasproten. To sicer ne pomeni, da postaneš pohleven, otopel in neaktiven, pomeni pa to, da poslušaš sebe, svojo vrojeno, notranjo naravo in da poslušaš to kar si želi le-ta. Kajti le ta, si morda sploh ne želi, da bi tvoje življenje šlo v smeri razvoja dodatnih napetosti, morda le želi živeti in doživljati samo sebe, takšna kot je.

Naša narava vsekakor ne doživlja sebe takšno kot je, če je v nekaj prisiljena, če je otopela, se jo v nekaj sili, prav tako pa tudi ne, ko je ponižana. Vse to kar namreč čutilom na ravni telesa in telesne fiziologije, čustev in misli, so stvari sveta nasprotij, ki so zavajajoča in povzročajo nevednost. In ne govorim o ignoranci materialnega sveta, temveč svoje prave in resnične narave.

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer