Vir slike

Dosti emaptov misli, da je to, kar je njihova notranja izkušnja, edino, kar lahko človek čuti. Še več, vsak človek je več manj prepričan, kljub temu, da drugi čutijo drugače ali se obnašajo drugače, da je to kar oni čutijo prav. Vsekakor je prav, a za njih same.

Individualna izkušnja človeka je dokaj komplicirana. Dandanašnja znanost jo označuje, da je »trdi problem  zavesti.« Trdi zato, ker ne more razložiti kako pride od objektivnega v subjektivni občutek, kako torej nekdo znotraj nas pravi »Jaz sem.«

Še več, ta, kdo pravi »Jaz sem«, ta je individualen in ne objektiven in je za vsakega od nas drugačen. Objektivno je nekaj, kar je za vse nas isto, a ko se pride do subjektivnega, torej subjektivne izkušnje, ki jo posameznik okuša znotraj sebe, kot svojo lastno, tega ne ve.

Vir slike

Ljudje čutimo dosti, a ne da? Vsak po svoje, njegov notranji svet je prepreden s tem, kar čuti. A nihče ne ve, kaj točno čuti nekdo drug. Ve samo tisto, kar mu je prikazano.

Dosti kar je tisto, kar je nekomu prikazano, da čuti nekdo drug, povezano z njim in njegovim čutenjem sebe, saj smo ljudje zrcalna podoba v čutenju. Pa še takrat je zelo težko prepoznati to, kar čuti nekdo drug, če nismo v tem zverzirani.

Mi morda že lahko čutimo nekoga drugega, vendar pa je vprašanje kaj zaznavamo. Morda je to, kar čutimo v drugem, zelo jasno povezano z interpretacijo njegovih čustev in zaznav. V tem primeru se gre za mentalno zaznavo tega, kar drugi čuti, ne samo za čustveno.

Dosti nas čuti to, kar čuti nekdo drug. Zelo jasno mu vemo povedati, kaj je njegov problem in kaj čuti, vendar pa se pojavlja vprašanje, koliko je to koristno za nas same.

Vir slike

A ste eden od teh? Zaznavate druge, svet okoli vas in se potem tega držite, kot se smeti držijo naelektrenega ekrana? No potem niste edini. To ji počne veliko. Nekateri pač to pozabijo in gredo naprej, drugi pa se tega držijo kot svojega božanstva in ga častijo še naprej. Pa obstaja boljša alternativa?

To, kar čutimo v sebi, no, to je naše, četudi smo to pobrali od drugih. Mogoče ne čisto tisto čustvo, ki ga čutimo pri drugih, a vsekakor je naše tisto, kar znotraj nas to zadržuje in noče spustiti, da bi šlo naprej.

Vsak od nas ima nek sistem shajanja z resničnostjo, čisto vsak. In ko ta sistem postane nekaj, kar nas sabotira, no, potem ni več tako zelo prijetno, a ne?

Vir slike

Na svetu obstaja mnogo različnih pogledov. Kolikor nas je toliko jih je, saj je vsak od nas drugačen, z drugačno dušo in sistemom dojemanja. Zato nas je nemogoče postaviti pod isto drevo in zahtevati, da jo bomo zalivali na enak način.

Je že res, da vodo zlijemo vsi iz vrča. A nekateri ga držijo bolj poševno, nekateri manj. Nekatero bolj postrani, nekateri manj. Nekateri hočejo da se vse izlije naenkrat, drugi želijo, da voda boža rastline. Nekateri začnemo s polnim vrčem, drugi na pol praznim…

Mnogo je karakteristik od katerih je odvisno koliko vode bo izteklo iz vrča in na podoben način je tudi mnogo načinov in karakteristik telesa, da izlije iz sebe dragoceno življenjsko energijo. Eni jo kar razsipavajo, drugi poizkušajo, da je ne bi preveč odteklo, tretji so v popolnem ravnovesju s tem, čemur pravimo življenje in ne izgubljajo življenjske energije.

Od tega, kakšno spoznanje imamo, torej kako gledamo na sebe, na svoje karakteristike in na to, kako in kdo z njimi ravna, tudi dojemamo sebe in svet okoli nas. Nihče od nas ga ne dojema na enak način, kljub temu, da je svet za vse enak.

Vir slike

Duhovna energija je dokaj nepredvidljiva, še posebej pri tistih, ki je ne kultivirajo. Sama se obnaša nepredstavljivo, ker obstaja potreba, da z njo delamo z umom. Je že res, da je um neke vrste duhovna energija, samo dosti bolj trmasta in fokusirana na tisto, kar izvira iz osebnih želja in potreb. Bolj se namreč trudimo in silimo z našimi potrebami, bolj se le ta umiri in postane fokusirana. A težava ni v tem, da je mirna, saj ta mirnost izvira iz njene namerne ukročenosti, temveč je težava v tem, da noče več videti, iti več v tisto smer, kamor je bila namenjena.

In v čem je težava?

Vir slike

Čustva so nekaj, kar se pojavlja. S tem, ko se pojavi, pa je že obsojeno, da tudi odide. Vsa čustva so takšna. In če se zapletemo v njih, če smo vajeni na ena čustva, no, potem imamo mogoče težavo, saj je njihova narava bežeča.

Če smo navezani na njih, potem imamo težavo, kajti, ko jih več ni, potem jih pogrešamo in jih želimo nazaj. Mnogi smo naučeni, da iščemo čustva, ki bi nam znotraj prebudila občutek, da je to čustvo spet tu, zunaj nas.

Ta dinamika se s pridom izkosišča v industriji, marketingu, televiziji in še kje. In to ni zdrava praksa, saj nas poškoduje, še bolj nas lahko naredi odvisne od zunanjih impulzov, ki pa sploh niso resnični.

Za nekaj trenutkov nam res da občutek, da smo izpolnjeni, zadovoljni, potem v naslednjem pa, spet izgine.

Narava čustev je minljiva in ne vem kako se sploh lahko zanašamo na to, da je nekaj, kar je obarvano s čustvi resnično, če je resica nekaj stalnega, čustva pa so bežeče in mniljiva. Vsekakor je dobro premisliti o tem. O tem morajo pošteno premisliti vsi, ki se na tak ali drugačen način želijo osvoboditi odvisnosti.