Vir slike

Duhovnost je iti globlje in če se ne zmoreš soočiti s tem, kar je v globini, pogosto iščemo umske razlage. Vse te umske razlage pa so v večini časa le plezanje po površini. Da bo človek lahko prišel globlje, mora poč prebiti led, kajti plezati po površini iz ledu, te ne bo pripeljalo nikamor.

Je že res, da um naredi prve korake, a če ostaneš pri prvih korakih, če si se nezmožen soočiti sam s sabo, s tem, kar čutiš na globljen nivoju, no, potem ostajaš le tam. Vendar potem ne teži drugim, da nisi bil zmožen priti globje, ker pač nisi.

Iti v globino ni drezanje v površino, ki je razbita, temveč začutiti to, kar se v resnici dogaja. In kaj se? Pravzaprav se vse dogaja znotraj nas, v našem bitju, v čustvi, v mislih, spominih, ipd. in če se ne soočimo s tem, no potem, ne bomo dobili priložnosti, da gremo globlje.

Iti globlje pomeni čutiti, kar pa je mnogokrat zamegljeno s tem, kar imamo v glavi, v mislih, v čustvih, spominih, občutkih. Kako torej pod vse to?

Vir slike

Kdo bi si mislil, da je duhovnost običajna praksa nas, ljudi. Mnogi mislijo, da se s tem, da nekdo pravi ,da je v duhovnosti, spremeni. Pa se ne.

Mnogo ljudi izvaja duhovnost, pa se spremeni, mnogi ne. A tisti, ki se, mečejo dokaj slabo luč na vse ostale, kajti duhovnost ne pomeni spreminjanje obnašanja samo zato, ker nekaj v življenju spremeniš.

Duhovnost je tista, ki tebe počasi spreminja in ne obratno. Mnogi ljudje mislijo, da je pred vsem sprememba in šele potem praksa, a je ravno obratno. Ko se podaš na pot duhovnosti ti ravno to omogoča, da počasi, počasi spreminjaš sebe in svoj način.

Mnogi to razumejo napačno in mislijo, da se da s tem, ko prestopiš prav duhovnost kar koli izsiliti. Vendar pa temu ni tako.

Ko človek stopi na pot duhovnosti namreč dobi set, niz orodij, ki mu pomagajo, da skozi sledenje tem vajam (ne samo obiskovanju energetskih delavnic, djotisha ipd.) postanejo bolj ljubeči, uslužni, razigrani ipd.

To, da hodiš po poti duhovnosti še ne pomeni, da si karkoli drugačen. To kar te naredi drugačnega je hoja, ne stanje na mestu.

Vir slike

A se lepo počutimo, če čutimo druge, a ne? Seveda so tudi padci, ko čutimo druge, ki niso usklajeni sami s sabo. Kaj pa mi? Smo mi res usklajeni sami s sabo, ko nas drugi čutijo in ali je res, da se potem drugi počutijo bolje v naši okolici?

Je že res, da ljudje najprej pomislimo nase, na svoje počutje, da bo nam lepo, a kaj, ko so v tej isti igri še tudi drugi, ki pa najprej pomislijo na druge. Ni namreč vsak človek enak in ne deluje vsak iz zistega polja. Še več, vsak od nas deluje iz drugačnega polja, zato pa smo si zelo  različni.

Vsak od nas ima svoje interese, svoje potrebe, vendar pa kakor koli že obrnemo, je vsak človek najprej sebično bitje. Pa dan e bo pomote, govorim iz vidika dvojnosti, torej tistega dela nas, ki zaznava nas in one.

Ko sta v igri dva, torej mi in oni drugi na drugi strani, je zelo težko videti tudi drugega, če ga ne čutimo. Če ga čutimo in smo v tem čutenju zelo globoko vemo, da to kar se dogaja njemu, da se to odraža tudi na nas. A hkrati vemo tudi, da to kar se dogaja njemu ni vedno nekaj, kar je najboljše za nas.

Zelo težka je igra mej, do kod in kako, zelo težko je videti, kako pomagaš drugemu in škodiš sebe ali obratno. Seveda je zelo težko tudi delovati iz polja, kjer deluješ v dobrobit obeh, sebe pa ob tem ne poškoduješ.

Vir slike

Navezanost pelje v generacijo občutkov, misli, čustev. Vse kar se dogaja znotraj prihaja iz tega. Razen, če ne. In kdaj ne prihaja do navezanosti? Ko nimamo predstav o ničem in ničemer.

Komaj takrat lahko pride višja zavest skozi, takšna nepotvorjena.

V svetu kjer živimo, obstajata dva nivoja zavesti. Zato tudi govorimo o prebujenju na višji nivo, ko nižjega presežemo. A to ni tako enostavno, saj je nižji nivo zavedanja ves prežet z privlaki, ki se nanašajo na navezanost.

Kaj pravzaprav je navezanost?

Navezanost je ustvarjanje privlačne sile na podlagi tiste, kar našemu umu, čustvom, mislim, ipd. paše. Navezanost na materialno življenje je lahko zelo krepčilno za občutke, vendar pa je vprašljivo, če je koristno. Vsaka navezanost namreč vleče za sabo posledice in te niso vedno najbolj dobre.

Vir slike

Vse kar pride skozi je razširitev, širitev in razširjanje. Zavest je tako narejena, da lažje shaja sama s sabo. Vse kar počne je namreč namenjeno širitvi, tudi slabe stvari, saj bo iz njihovega semena vedno vzklilo nekaj novega, širitev.

Pa je to dovolj? Je dovolj, da ljudje stremijo k temu, da se nič ne zgodi ali je potrebno, da nekaj naredijo?

Vsekakor je pomembno, da nekaj storijo glede tega. Tudi to, čemur pravijo Prebujenje je del zgodbe, a ne tako, o čemer se pravzaprav pogovarja ves svet. Prebujenje je nekaj drugega. Ni subjektivno, ni individualno. Preprosto je in ne zgodi se zato, ker nekdo želi ali sili. Nikakor.

Zgodi se, ko ljudje dojamejo svojo globoko Resnico, ne tisto, ki jo vržejo drug na drugega s svojimi umovi. Umovi, čustva, ki jih le ti generirajo, občutki, misli, vse to generira nekaj drugega, nekaj povsem drugega.

Vir slike

Duša je prišla iz enosti, iz prostora, ki hkrati je, a ga tudi ni. Vse se pravzaprav dogaja tam, če se sploh dogaja, kajti to je prostor, ki hkrati je in ga hkrati ni. Kako torej lahko določiš spremembo, če nekaj je in nečesa ni?

Ko nečesa ni, v tem ni ničesar oz. vsaj ni ničesar, kar bi se dalo opisati s fizikalnimi spremembami, kajti v tem povejmo stanju, ničesar ni. Kako lahko torej karkoli opišemo. Vsekakor ne z besedami, z govorico in pojavi, ki so nam znani.

Kako torej definirati nekaj, kar je onstran znanega in neznanega?