A se lepo počutimo, če čutimo druge, a ne? Seveda so tudi padci, ko čutimo druge, ki niso usklajeni sami s sabo. Kaj pa mi? Smo mi res usklajeni sami s sabo, ko nas drugi čutijo in ali je res, da se potem drugi počutijo bolje v naši okolici?
Je že res, da ljudje najprej pomislimo nase, na svoje počutje, da bo nam lepo, a kaj, ko so v tej isti igri še tudi drugi, ki pa najprej pomislijo na druge. Ni namreč vsak človek enak in ne deluje vsak iz zistega polja. Še več, vsak od nas deluje iz drugačnega polja, zato pa smo si zelo različni.
Vsak od nas ima svoje interese, svoje potrebe, vendar pa kakor koli že obrnemo, je vsak človek najprej sebično bitje. Pa dan e bo pomote, govorim iz vidika dvojnosti, torej tistega dela nas, ki zaznava nas in one.
Ko sta v igri dva, torej mi in oni drugi na drugi strani, je zelo težko videti tudi drugega, če ga ne čutimo. Če ga čutimo in smo v tem čutenju zelo globoko vemo, da to kar se dogaja njemu, da se to odraža tudi na nas. A hkrati vemo tudi, da to kar se dogaja njemu ni vedno nekaj, kar je najboljše za nas.
Zelo težka je igra mej, do kod in kako, zelo težko je videti, kako pomagaš drugemu in škodiš sebe ali obratno. Seveda je zelo težko tudi delovati iz polja, kjer deluješ v dobrobit obeh, sebe pa ob tem ne poškoduješ.
Na tem svetu imamo izkušnje, skozi katere nam življenje govori. Če so te izkušnje poravnane z našim bitjem, bomo vsekakor na pravi ravni zase, torej si ne bomo škodili. A z bitjem poravnan je biti zelo težko, saj nas obkroža mnogo drugih. In če je naša pozornost usmerjena na druge, da čutimo njih, ne pa sebe, no potem nismo ravno najbolj poravnani s sabo.
Vsak od nas je takšen kakršen je, vsak od nas doprinaša k življenju na svoj edinstveni način. A ta način, ni vedno najbolj primeren za nas same. Mnogokrat namreč škodimo sebi, drugim, našim dragim ipd. In to še ni vse, da bi se kaj naučili moramo ob vsem tem biti še zelo razločujoči.
Vsako bitje je namreč prišlo na ta svet, da se nekaj nauči. O sebi, drugih, o svetu. A to je nemogoče, če smo fokusirani samo na en ali dva dela te enačbe. Da, bi se naučili razločevati je potrebno, da je naš fokus vedno povsod, da pazimo tako an druge, svet, kot na nas same.
Pa počnemo to? Večino časa skrbimo za svoje misli, svoje čustva, občutke, potrebe, ko pa pogledamo navzven, v svet, ki presega nas, pa nam mnogokrat ni kaj dosti mar. Glavno, da se mi počutimo dobro.
V naravi odmetujemo smeti, človek, ki je v stiski, oddaja slabe vibracije, ne čutimo, da bi bilo dobro, da se srečamo z nekimi ljudmi, ipd. A ob tem pozabljamo, da tudi na oni strani nekaj rabi. Narava namreč rabi mir in očiščenost, ne vidimo pa, da v tej igri tudi mi rabimo očiščenost, ne sicer toliko zunaj, ker tam smo pa je čisti, temveč znotraj, kjer je v nekem delu nas nekaj zagozdeno ali se ne čuti v redu, in zato odpadek odvržemo v gozd.
Vsak od nas ima nekje ravnovesje, a to ravnovesje še ne pove, da smo uravnovešeni. Pove le to, da sta tema in svetloba znotraj nas v ravnovesju. Nihče pa ne pove, kako sta v ravnovesju. Biti v ravnovesju namreč ni vedno najboljša stvar, ki se nam lahko zgodi.
To, da smo v ravnovesju nam pove le, da je tisto, kar si želimo v ravnovesju s tistim, česar ne moremo imeti. Pa se vam zdi to smiselno? Kajti takrat ustvarjamo lepa čustva, pozitivne vibracije, mehkost ipd. samo v tistih delih sebe, ki si znotraj nas, kar nas navdaja s tem, kar si želimo.
Želeti si stvari zna biti dokaj sebična stvar, saj lahko ob tem, ko si mi želimo, druga stran tega ne dobi. Podobno, kot če sta dve sestri zaljubljeni v sosedovega fanta in obe to vesta. Dobila ga bo ena, druga pa bo vsekakor malo razočarana.
Želje so v svetu z omejenimi resursi dokaj škakljiva stvar, saj se le-te enim izpolnijo, drugim pa ne. In včasih neizpolnitev želje pomeni borbo za preživetje.
V vsakem primeru je dobro biti v Ravnovesju ne v ravnovesju. Dobro je da čutimo, kje je naše Ravnovesje.
Ravnovesje z velikim R je ravnovesje znotraj telesa in duha, kjer nič ni preveč in ničesar ni premalo. Torej tudi želja, čustev, misli, občutkov ni preveč, seveda pa jih niti ni premalo, saj je to nekaj kar nas poganja.
Če gremo onstran Ravnovesja, to čutijo tudi drugi. Oni namreč čutijo, da ste pohlepni, da si želite preveč, ste preveč oblastniški. Z vsemi takšnimi željami pa poškodujemo, zelo poškodujemo in to, da je nekdo ranjen, potem tudi čuti druga stran, če seveda ni preveč v svoji želji.
Biti preveč v svoji želji ti preprečuje čutiti to, kar so drugi, kakšne so njihove težave. In če je temu tako gremo z našo željo nasproti njeni uresničitvi.
Pa zares želite živeti v svetu, kjer drug drugega poškodujemo do te mere, da smo vsi le še slaba slika tistega, kar smo bili ob rojstvu?
