Navezanost pelje v generacijo občutkov, misli, čustev. Vse kar se dogaja znotraj prihaja iz tega. Razen, če ne. In kdaj ne prihaja do navezanosti? Ko nimamo predstav o ničem in ničemer.
Komaj takrat lahko pride višja zavest skozi, takšna nepotvorjena.
V svetu kjer živimo, obstajata dva nivoja zavesti. Zato tudi govorimo o prebujenju na višji nivo, ko nižjega presežemo. A to ni tako enostavno, saj je nižji nivo zavedanja ves prežet z privlaki, ki se nanašajo na navezanost.
Kaj pravzaprav je navezanost?
Navezanost je ustvarjanje privlačne sile na podlagi tiste, kar našemu umu, čustvom, mislim, ipd. paše. Navezanost na materialno življenje je lahko zelo krepčilno za občutke, vendar pa je vprašljivo, če je koristno. Vsaka navezanost namreč vleče za sabo posledice in te niso vedno najbolj dobre.
Navezanost na moške ti privleče v um, občutke in misli čustva in predstave o moških, če so ti moški na katere si navezana slabi, potem bodo tudi predstave o moških najverjetneje obarvane s to noto ipd. Mnogo tega, kar se ustvarja v našem umu, občutkih, čustvih se niti ne zavedamo.
To kar pride iz višje zavesti skozi, je vsekakor obarvano, saj gre skozi filtre naše osebnosti.
Navezanost torej ustvarja filtre, še več ustvarja vzorce. In kaj si vzorci? Vzorci so filtri kako pogledati na življenje, ki nas obkroža.
Z njimi si lahko zelo škodujemo, saj nas odvračajo od tistega, kar si želimo.
Včasih si nekaj tako močno želimo, da to odbijemo, saj so filtri, vzorci preveč umeščeni v našo psiho, da bi lahko izpustili.
In nenavezanost, če obrnemo okoli, je prav to – torej, da dovolimo, da so takšni kot so, vzorci namreč, in da dovolimo, da skozi njih pride višji aspekt zavesti. Ko namreč reagiramo iz navezanosti, gledamo skozi rožnata očala filtrov, vzorci, ki sestavljajo te filtre, pa sliko, ki jo želimo videti zelo popačijo.
Tu smo, na svetu. Nihče od nas si ne želi popačene slike resničnosti. Resničnost je takšna, kot pač je in če pogledamo skozi naše predstave, kakšna bi naj bila ali bi morala biti, no potem zgrešimo prav to resničnost, ki se nam želi prikazati.
Višja resničnost ni nikoli popacana s svetom, s filtri, s nameni. Le-ta samo je. Mnogi bi rekli, da je takšna kot je. In seveda je, saj obstaja brez potreb, da se ji karkoli dodaja ali odvzema.
In filtri, vzorci, počnejo prav to. Resničnosti, ki prihaja iz višjega nivoja zavesti, je nepopacana, takšna kot je, resničnost, ki pa je popacana, prefitrirana pa nam ne dovoli, da bi gledali na svet takšen, kakršen je.
Kako torej živeti brez predstav o ničem in ničemur, če pa smo v materialnem svetu, kjer stvari rabimo? Živeti življenje je zelo preprosto, če imaš, če pa nimaš, pa si navezan in hočeš. Kako torej živeti nenavezano tukaj in zdaj?
Ljudje radi ustvarjamo povezave, tudi nezavedne. Že ko pomislimo o človeku ali stvari, jo ustvarimo – energetsko seveda. In bolj razpredamo, razpravljamo o tem, širša je naša povezanost s predmetom našega razmišljanja ali besedičenja.
Kako torej stran, če pa mi premišljevanje o nečem ali nekom prebudi tako dosti čustev, misli; pričara mi cel njegov svet? No, odgovor je prav v tem, da o drugi ne premišljujemo o predstavah in o tem kako jih vidimo, temveč preprosto spustimo, da pride ta tihi nagovor iz višjega nivoja resnice skozi.
Tudi višji nagovor prebuja čustva, misli in občutke, razlika je le v tem, da le-ti niso tako zelo oz. sploh niso navezani, če se kdo sprašuje, kako živeti življenje brez občutkov in misli, čustev. Razlika je le v tem, da človek tedaj začne živeti iz »višjega nivoja«, ki ni navezan.
