Vsako telo je skupek energije. Še več, vsako telo prihaja iz sveta projekcij in je sestavljeno iz astralnega materiala. Ima pač svojo funkcijo, tako kot vse ostalo, kar je manifestirano, v njem se pa nahaja na milijone malih bitij. A ne le bitij, ki jih mi razumemo, kot organska bitja.
Vse kar je nastalo, je nastalo iz majcenih bitij, ki se imenujejo Deve. Seveda so Deve bolj ali manj inteligentna bitja, tako kot mi, ljudje. Vsaka opravlja svojo funkcijo pri kreaciji tega, kar mi čutimo. In vse to, kar mi čutimo je sestavljeno tudi iz elementalnega sveta, ki pa je kot opeke, zalo malo inteligenten, saj predstavlja elementarni gradniški svet.
Deve so enako kot delavci v tovarni, ki so preddelavci, skladiščniki, proizvodnja, višje pa so zadolžene za marketing, vodenje, financiranje.
In vse to smo mi.
Mi torej nismo samo bitja iz krvi, temveč imamo v sebi še dosti več delcev, ki pridejo pred organskim materialom, ki je seveda živ in inteligenten. Seveda pa je tudi inteligentno vse ostalo, kar sestavlja ta fizični ustroj, ki mu pravimo vesolje.
Inteligentne so molekule, atomi, napetosti med njimi ipd., vse to pa ustvarja veter, zemlji, zrak, vodo, les…
Življenje ni le tisto, kar mi, kot ljudje zaznavamo, kot življenje. Življenje je zelo živo in vse kar vidimo je živo. Gre se le za naš omejeni pogled na vse to, ki nam govori, da nekaj je, drugo pa ni.
In kaj je naš omejeni pogled? No, to je vsekakor odvisno od perspektive, a v generalnem vsak od nas dojema ta svet drugače in iz drugega nivoja, kar mu daje možnost in priložnost, da ga izkuša drugače, kot vsi ostali.
Gledati na svet z istimi očmi kot nekdo drug, je velika omejitev živih bitij, saj svet vidi na enak način le nekaj, kar je gradnik, ne pa ustvarjalec življenja. Razlika je seveda očitna, saj gradnik le tam počiva in izvaja svojo funkcijo, med tem pa, ko je ustvarjalec tisti, ki svetu narekuje kakšen je.
A ne skozi besede, še manj skozi dejanja, temveč skozi delovanje,
Drugi v tem svetu so pač, kakršni so, to je njihova volja in odločitev in če si oni postavljajo omejitev, no, potem so pač omejeni. A ta omejitev ne pomeni, da je to nekaj zacementiranega. Ne, to je nekaj, pri čemer se živo življenje uči, da to preseže. A ne tako, da se temu upira, čeprav tudi, temveč in predvsem s svojo inteligentno akcijo, ki to omejitev spremeni v nekaj drugega.
S ste vedeli, da 40-80% naše izkušnje ne izvira iz naših resničnih občutkov, temveč iz sveta, ki prihaja onstran vsega tega?
Da, naši občutki, čustva, misli ipd. so izraz nekega sveta, ki je onstran tega in ki, vsemu temu, kar izvira iz astralne substance daje hrano in impulze, da jo skozi vse to, lahko telesno življenje izrazi. Torej ni ravno obratno, kot večina ljudi misli, da mi lahko delujemo na svoj izraz. Mi smo le tisti, ki sledimo.
A težava nastane takrat, ko si človeški um, ki je samo izraz nižjega oz. malo višjega astrala, začne domišljati, da je on kreator.
No, na neki ravni sicer je, a o tem, kako um ustvarja iz astrala astral, no to ni ravno neka duhovna praksa višjega nivoja, hkrati pa je omejitev, saj je astral zelo lepljiv in se je zelo težko dvigniti iz njega in pogledati na stvari kakšne so. Stvari kakšne so, niso izraz astrala, čeprav za večino so, saj se še vedno ukvarjajo s tem, kar astral lahko da in naredi za njih. Od tu pa dvojnost.
Astral vedno odreagira v smislu dvojnosti, razen, če dovolimo, da skozi njega posije višja zavest, ki potem umiri astralna nihanja in posije nanj kot luč skozi katero vidimo resnico.
Videti resnico ni tako lahko, vendar pa niti ni tako težko. Vse kar je potrebno odstraniti, je večna astralna nihanja, jih umiriti, da lahko skozi njih posije svetloba višje zavesti. In kako je to možno?
S tem, ko fokusiramo nižji um, torej tisti iz astrala, na karkoli, se že to na neki ravni zgodi, a če je tega preveč, potem imamo spet nihanje v spominu, dogodkih, doživljanju, in tega nočemo.
Da bi skozi lahko prisijala tista prava svetloba zavesti, je potrebno, na enak način, kot pri soncu, da odstranimo vse ovire, ki so bodisi dinamične ali statične, ki soncu ne dovolijo, da posije na zemljo. Logično, a ne?
Seveda pa pospravljanje navlake, ki se naložila pred soncem vedno ne pomaga, kar pa lahko naredimo, pa je to, da smo vedno zavedni, a ne zavedni čustev in misli, temveč zavedni tega, da morajo stvari, ki motijo pretok višje zavesti iti stran.
To je sicer malo težje, a ko človek dobi občutek za vožnjo s kolesom, se zna voziti in ima ravnotežje. In enako je tudi z višjo zavestjo.
Torej, kar vam predlagam, če seveda želite napredovati v življenju in v zavesti je to, da se ne zapletate preveč v misli, občutke, predstave, ideje, zamisli, koncepte ipd., temveč si dovolite, da na vas posije svetloba iz višjih nivojev. Tega vsekakor z borbo ne boste pripeljali v svet, še manj skozi nemirni astral.
Kar se pa bo zgodilo v astralu, pa je to, da boste zelo pomešali tisto, kar je že bilo umirjeno in pripravljeno, da se morda začne počasi premikati iz tega nivoja zavesti. A veste, da stvari lahko odidejo le, ko so dovolj umirjene, da jih presije višja zavest?
Bodite pozorni nase, na svoje misli, čustva, predvsem pa se povezujte z višjo zavestjo, ki vam bo povedala na pravi način za kaj se gre in kako ob tej priložnosti ravnati.
