Vesolje je le del zavesti, prav tako, kot smo mi del vesolja. Vse kar je del, ne more biti celota. Celote je le lahko nekaj, kar je onstran naše zaznave. Če želimo videti celoto, je potrebno, da se začnemo zavedati, da smo mi, ljudje pravzaprav celota, vsak zase in da od znotraj opazujemo to, kar je zunaj.
Pogled na to, kar je zunaj je, zanimivo, v materialnem svetu definirano kot celote, da opazujemo nekaj, kar je celega ali delna celota, kot nekaj delno celega. Zanimivo je, da se ni še nihče, razen seveda redkih izjem vprašal, zakaj samo na celoto gledamo od zunaj, in nikoli od znotraj. Nikoli namreč ne moremo videti vse kar obstaja, če to opisujemo samo od zunaj.
To kar vidimo, je sicer lepo, veličastno, vemo to opisati, a v tem vdno le vidimo nekaj, kar je zunaj. In zakaj je to pomembno? Kako torej lahko sebe imenujemo celota, če pa ne vemo, se ne zavedamo vsega, kar je znotraj?
To kar je znotraj, za to sicer predvidevamo, da tam je, ker so nam tako rekli drugi. Pa če se urežemo ali ranimo, to tudi vidimo, a tukaj se skorajda konča. Za kaj globljega pa ne dajemo pozornosti. Nikoli, no skoraj nikoli ne pomislimo, da so morda tudi čustva znotraj, pritisk, srčni utrip. Ne, to pač tam je in to verjamemo.
Obstajajo sicer znanstveniki, ki nam to vedo povedati, a to je njihovo videnje, ki pa je seveda odvisno od njihove zaznave, kako in kaj. Oni to lahko vidijo samo na podlagi tega, kar so jim drugi povedali, zelo redko s svojimi lastnimi očmi.
Oči so pri gledanju vsekakor pomembne in pomembno je tudi to, kaj vidimo. A tudi oči so del nas in če gremo še globlje se lahko začnemo zavedati, da je znotraj nas nekdo, ki pravzaprav vse to gleda.
To tisti, ki so zelo zagozdeni v materialnost in v to kar jim povejo drugi težko vidijo, saj je tu potrebna zaznava ne samo tega kar vidijo oči, temveč tistega, ki od znotraj gleda.
Zanimivo je, da ta, ki od znotraj gleda, da ta pravzaprav dovoli, da sami, naša lastna zavest in možgani definirajo, kdo je ta, ki gleda in od kod. Vendar pa ni vse tako rožnato, kot se zdi. Bili so znanstveniki, ki so to želeli vključiti v znanstveno paradigmo, a kot po navadi, jih je množica, ki tega pač ni videla ali zaznavala tako, preglasila.
Biti ujet v materialnost, v materialni svet in si dovoliti, da gledajo samo oči, čeprav imamo tudi čustva in se prepričevati, da so čustva in zavest stranska produkta možganskih procesov, ne omogoča, da bi šel onstran. To je, kot da bi postavil ograjo, preko katere niti ovčice ne morejo.
Ograja uma in možganov zna biti tako zelo visoka in neprosojna, kar si posamezniki to zaželijo sami, da preprosto ne moremo videti skozi njo. In zakaj je to tako pomembno, videti namreč skozi ograjo?
No onstran ograje je velik travnik, ki je morda celo večji kot ta, na katerem živimo in ki je naša omejitev. In med tem, ko stojimo za ograjo in vneti vijemo in nergamo drug čez drugega, se vneto zaletavamo ob steno. In ko se ob steno zaletimo, preprosto začnemo odrivati, kljub temu, da se gre le za steno.
Prebujenje ni nekaj, kar odriva in sili druge, da bi se premaknili od ograje, saj da imamo tudi mi pravico bivati tam, saj, kljub temu, da nas je toliko na svetu, pa saj se bomo že znašli, če bomo odrinili.
Prebujenje je to, da se prebudimo, vsi, ali pa posamezniki, v to, da ograje sploh ni in takrat več ne bo nobene potrebe po odrivanju, siljenju in stiskanju. Še več napeljevanje drugih, da naj gledajo tvojo omejitev, tvojo zaprtost v ograjo, pa da naj sledijo tvoji agendi, da je potrebno narediti dodaten prostor v ogradi za tvoje misli, je prej omejitev kot ne, saj smo še vedno za ogrado.
Če se hočemo zares prebuditi, je potrebno, da prenehamo verjeti v ogrado. In kako? Potrebno se je učiti,. A ne znanje, temveč Znanje. Razlika je očitna, torej ne znanje o ogradi in o tem kako poteka delovanje znotraj ograde, temveč o tem, da ograde ni in da je delovanje onstran ograje lahko zelo drugačno.
Potrebno je iti raziskovat globine našega uma, duše in dovoliti, da ograja zbledi, da se raztopi, ne da vedno znova negujemo. Kar je potrebno storiti, da bo ograda lažje šla stran pa je to, da dovolimo, da ne rinemo v misli, v um, v koncepte, napake, kajti ravno ti so tisti, ki podžigajo umsko razmišljanje.
