Nimaš denarja, pa drugi hočejo, da narediš to, kar počneš, da bi kaj zaslužil, imel za življenje, da narediš to zastonj. Vsak človek je pošten, dokler se gre za njihove lastne interese, da gredo v smer, kot si je začrtal. No, vsaj do neke mere. A tukaj se ne gre za poštenost. Ne, gre se za integriteto, ki jo čutiš znotraj sebe, za to, kar čutiš do drugih človeških bitij in za to, kar ti daje zagon, da nekaj storiš.
Ste že kdaj pomislili, da je na svetu vse tako, kot mora biti? No, razen, ko ni, ko drugi želijo, da prestopiš svoje meje in se podaš na raziksovanje nemogočega.
Človek obstaja na tem svetu, da uravnoveša sebe in svoj tok energije in to, to ni mogoče, če te drugi silijo v nekaj, kar bo tvoj tok še zmanšalo. Pa res? Tok energije je zelo čudna stvar, saj teče na več nivojih hkrati. In eden od njih je prejemanje, drug dajanje, tretji spet zanesljivost, pa zaupnje in še mnogo je drugih. In nikoli ne moreš vedeti za katerega se pravzaprav gre, no, dokler se z njim ne soočiš.
Pri neki prošnji se dogaja mnogo različnih stvari, hkrati. Ne gre se samo za dajanje in prejemanje. Tu je tudi umski faktor, um, ki krmili in odloča. Če bi njega ne bilo, bi se vsi lepo ravnali po tem, kar prihaja iz naših kanalov, vse kar je povezano z našo najvišjo resnico, a na žalost temu ni tako. In ko takole pogledamo na vse to, se nam zdi, da je večna uganka življenja nerešljiva.
Pa je res?
Kaj, če bi vam rekel, da tokovi le niso tako zmešani in da so tukaj, da nam pomagajo sprevideti globljo resnico. Vsak od njih prenaša mnoge stvari, mnoge “vzorce”, mnoge strasti, a če se ozremo na njih iz globlje perspektive, kaj hitro ugotovimo, da je to kar se nam dogaja pravzapra nekaj, kar bi se nam moralo zgoditi že davno tega.
Čas je, da se poglobimo v sebe in se vprašamo, kdo sploh smo in ko bomo to odkrili, a ne iz splošnega, umskega vidika, temveč iz vidika tega trenutka, bomo kaj lahko odkrili kaj je um in kaj tisti, prazen del. Takrat se nam več ne bo potrebno ukvarjati z odločitvijo, odločitev bo sama po sebi jasna. Prišla bo namreč iz vprašanja “Kdo sem jaz?” in iz razblinjenega prostora, kjer želi um diktirati svojo vlogo.
Si sploh želimo svobodnega dajajnja? Kdo sem jaz, med tem, ko gledam na to, kar mi predstavlja oviro pri dajaju zastonj? No, odgovor je na dlani. Ni me. Pravzaprav ne obstajam. In če še vedno obstajam, je čas, da tako dolgo povprašujem v naravo resničnosti, da bom doumel, da ni nobenega, ki bi dal in nobenega, ki bi prejel.
Takrat bom osvobojen, svoboden, ne bo se mi potebno več odločati, temveč bom le še naredil, kar bom pač naredil.
