Življenje prihaja v valovih. Če vemo zgrabiti val, predvsem pa na njem jadrati, se lahko peljemo tja, kamor nas val pelje, če pa temu ni tako, pa si lahko nakopljemo resne težave v to, čemur pravimo svoje življenje.

Dobro je vedeti, da naše življenje ni samo naše. Smo del kolektivne zavesti, ki se želi nekaj naučiti o sebi. Znotraj nje med sabo komuniciramo, solelujemo, se igramo, vodi nas pa nekaj drugega. V generalnem že imamo svojo lastno voljo, a če se z njo ne vemo prepustiti valu, nam ta kaj malo pomaga, saj koristi le za raziskovanje, ne pa koriščenje tega, kar smo zares prišli počet v življenje.

Naše materialno življenje ni namenjeno le temu, da rekombiniramo zunanje, očitne materialne stvari, temveč temu, da skozi rekobinacijo le-teh gremo globlje. In ko se tako lepo pomikamo globlje, vedno bolj prepoznavamo nove in nove stvari in to lahko naredimo le, če sledimo valu.

Val je namreč tisti, ki nas ponese globlje, ne rekombinacija že ustaljenih načinov in navad, skozi katere dosegamo vedno iste rezultate Vsak človek je namreč tukaj, da bi odkril nekaj novega. In ne, ne govorim o zunanjem, govorim o notranjem svetu, kajti kaj ti pomaga če odkriješ, da se nek pojav dogaja zaradi nekega ravnanja, ne odkriješ pa kaj bi moral storiti, da bi ga lahko poustvaril po svoji izbiri.

Kolektivna zavest je tu, da nam pomaga. Ustvaraja namreč valove priložnosti, kjer lahko odkrijemo svoj odnos do tega, kar odrivamo in med tem, ko to počnemo, nam postaja vedno bolj jasno, da smo vedno manj ločeni od tega, kar raziskujemo. In ko dokončno spoznamo, da ločenosti ni, takrat nam je v popolnosti jasno kako, da v tem odnosu, ki se je prej zdel dvojen, torej jaz in to, kar razuiskujem, obstajam le jaz, ki določam in da je vse odvisno od mene in ne od tega, kar raziskujem.