Kdo bi si mislil, da je duhovnost običajna praksa nas, ljudi. Mnogi mislijo, da se s tem, da nekdo pravi ,da je v duhovnosti, spremeni. Pa se ne.
Mnogo ljudi izvaja duhovnost, pa se spremeni, mnogi ne. A tisti, ki se, mečejo dokaj slabo luč na vse ostale, kajti duhovnost ne pomeni spreminjanje obnašanja samo zato, ker nekaj v življenju spremeniš.
Duhovnost je tista, ki tebe počasi spreminja in ne obratno. Mnogi ljudje mislijo, da je pred vsem sprememba in šele potem praksa, a je ravno obratno. Ko se podaš na pot duhovnosti ti ravno to omogoča, da počasi, počasi spreminjaš sebe in svoj način.
Mnogi to razumejo napačno in mislijo, da se da s tem, ko prestopiš prav duhovnost kar koli izsiliti. Vendar pa temu ni tako.
Ko človek stopi na pot duhovnosti namreč dobi set, niz orodij, ki mu pomagajo, da skozi sledenje tem vajam (ne samo obiskovanju energetskih delavnic, djotisha ipd.) postanejo bolj ljubeči, uslužni, razigrani ipd.
To, da hodiš po poti duhovnosti še ne pomeni, da si karkoli drugačen. To kar te naredi drugačnega je hoja, ne stanje na mestu.
In ko budno spremljaš to kar se dogaja s tabo in s tvojim načinom, lahko odkriješ, da je tvoje življenje lahko drugačno. Še več, skozi tehnike in metode, ki so na tej poti odkrite, lahko postajaš nekdo drug.
A ne nekdo drug, kot se to razume v običajni govorici. Postajaš lahko vedno bolj to kar si, kajti če postajaš nekdo drug v smisli, da se oddaljuješ od sebe, potem nisi naredil nič.
Pot duhovnosti je torej nekaj, kar te mora pripeljati bolj k tebi. In ljudje, ki se pretvarjajo, si vsiljujejo nove in drugačne načine, brez, da bi se to zares zgodilo znotraj njih, pač počnejo nekaj drugega.
Duhovni ljudje niso vsi »bright and shiny«, ker spremenijo svojo osebnost, ostalega pa ne, kajti če spremenijo samo svojo osebnost, način pa ni usklajen z njimi samimi, vršijo sami nad sabo nasilje.
Torej, če od nekoga, ki se ukvarja z duhovnostjo čakate, da bo do vas ves prijazen, svet, da vas bo obseval z energijo, se morda zelo motite, kajti tudi on ima svoj pot. In morda, samo morda, je njegova pot takšna, da preneha dajati, ker ga drugi označujejo tako in tako, in postane to kar je.
Seveda so mnogi ob tem razočarani, ker jih ljudje ne jemljejo »duhovno«. A kaj je duhovno? Duhovno je to, da svet vzameš točno takšnega kot je, predvsem pa vzameš sebe takšnega kot si in tisti, ki tega ne razume, ima morda napačna pričakovanja do ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo.
Duhovnost ni to kar si mislite. Duhovnost je to kar je in je za vsakega drugačna. Je veščina, skozi katero človek postaja in je točno takšen kot je, brez vseh mask in pretvar, da bi bil drugačen.
Duhovnost, če človek hodi vedno bolj k sebi, je osvobojujoča, saj človek vedno bolj posluša sebe, deluje in govori vedno bolj tako, kot je ta potrebno zanj, ne za druge. To kar je potrebno za druge je sekundarnega pomena, če le to ni usklajeno z njegovo bitjo, kljub temu, da je to razločiti včasih zelo težko.
Človek, ki hodi po poti duhovnosti, dela prav tako napake kot vsi drugi. A razlika je v tem, da jih je vedno bolj zavesten in jih želi vedno bolj odpraviti. In med tem, kot jih odpravlja, postaja vedno bolj ljubeč, iskren, direkten, takšen kot je.
