Dosti emaptov misli, da je to, kar je njihova notranja izkušnja, edino, kar lahko človek čuti. Še več, vsak človek je več manj prepričan, kljub temu, da drugi čutijo drugače ali se obnašajo drugače, da je to kar oni čutijo prav. Vsekakor je prav, a za njih same.

Individualna izkušnja človeka je dokaj komplicirana. Dandanašnja znanost jo označuje, da je »trdi problem  zavesti.« Trdi zato, ker ne more razložiti kako pride od objektivnega v subjektivni občutek, kako torej nekdo znotraj nas pravi »Jaz sem.«

Še več, ta, kdo pravi »Jaz sem«, ta je individualen in ne objektiven in je za vsakega od nas drugačen. Objektivno je nekaj, kar je za vse nas isto, a ko se pride do subjektivnega, torej subjektivne izkušnje, ki jo posameznik okuša znotraj sebe, kot svojo lastno, tega ne ve.

V razpravah z duhovnimi ljudmi, ki prihajajo iz vzhoda, Indije, Tibeta ipd., se prepira in kljub temu, da nima za to razlage, le-ti, iz vzhoda, pa jo imajo. Težava je v tem, da jo oni razlagajo iz vidika najvišjega potenciala v vsakem posamezniku, to pa ni za znanost zahoda sprejemljivo.

Znanstveniki, ki se ukvarjajo s psihologijo, nevroznanostjo ipd. pravijo, dajte nam malo časa, pa bomo povezali tudi to. A težava je, da se se subjektivne izkušnje ne da zrcaliti v objektivno in ne obratno.

Objektivno, ki nastaja iz subjektivnega, je sicer lahko približek, a le bežen, saj ima vsak od nas notranji svet, ki je v popolnosti drugačen od nekoga drugega. Čeprav je morda naš zunanji izraz, mimika, obnašanje isto ali enako, pa vsak od nas doživlja to, kar pač doživlja v telesu, na popolnoma svoj edinstven način.

Kot prvo je drugačen odtenek čustev, ki jih čutimo na primer glede heca ali pa radosti ali žalosti. Vsak od nas se na drugačen način navezuje na njih. Vsak od nas jih spusti ob različnem času. In če že vzamemo samo teh nekaj dejstev, le to ustvari v popolnosti drugačno izkušnjo znotraj nas.

Mnogi empati čutijo sebe kot vse, še več, čutijo tudi čustva, ki so v prostoru in vejejo od nekoga, prav tako misli. So telo telepatski.

Mnogi ne, a to ne pomeni, da nimajo tega potenciala. Vsak od nas ga ima, le razviti ga je potrebno.

Pri empatih se gre za to, da imajo za sabo dolgo evolucijo tega, kar se čuti znotraj njih. Za to, da posameznik pride od popolnoma trdega, utesnjenega doživljanja sebe, v fazo, kjer se čuti koz eno z drugimi je po navadi potrebno prehoditi dolgo pot, razen seveda, če se je duša, ki se je ustvarila iz enosti, ustvarila takšna, čuteča.

Evolucija čutenja se razvija skozi mnoge dogodke, mnoge poizkuse in spodletitve, da se lahko čuzstva razvijejo tako daleč, da dovolijo, da skozi njih posije tisto, kar ima svojo obliko. Zelo težko je namreč to storiti pri tistih, ki imajo svojna čustva prepletena z umsko energijo, ki želi, da takšna ostanejo.

Pri empatih so čustva in dojemanje le-teh, sprejemanje resnice skozi energijo čustev in vsega, dosti bolj mehka, vendar pa še ne čisto sproščena, mehka. Empati so prišli sem, na Zemljo z enakim razlogom, kot vsi ostali, da postanejo mehki in dovolijo drugim, da so to kar so.

Ta igra zna biti mnogokrat težka, saj imajo tudi empati znotraj sebe ovire in prepričanja, ki jim preprečujejo sprejeti oz. dovoliti, da bi to kar gre skozi njih, šlo in izginilo, kot tega nikoli ni bilo. Čustva in misli, poleg še mnogih drugih mentalnih kreacij, so nekaj minljivega, nekaj, kar ni stalno.

Pojavljajo se, ko jim je volja in gredo naprej, ko jim je volja, dočim je resnica, tista prava resnica, nekaj stalnega, nekaj, kar je vedno isto, za vse,. torej objektivno. Resnica o kateri govorim , je enk za vse, vendar pa prihaja do razlik v interpretaciji le-ta. In zato je to tako težko dojeti.

Resnica ni samo mentalna, kamor nam kaže znanost, niti ni takšna, kot si jo z umom razlaga mnogo empatov in drugih ljudi. Resnica je nekaj, kar se nahaja pred čustvi oz. se čustva nahajajo v resnici, kot neka dinamična tvorba, ki se nenehno spreminja. A resnica je stalna.

Da bi lahko to doumeli, je potrebno malček razširi soje področje razumevanja. Kar je najprej potrebno prepoznati, ne le v umu, temveč to tudi potrditi za sebe, da so čustvi, misli, koncepti, ideje, dejanja ipd., le nekaj minljivega in kot takšni ne morejo biti absolutna resnica.

Lahko so sicer relativna, to je pa tudi vse. In za relativno vemo, da se nenehno spreminja, in tudi ustvarja relativne rezultate, dočim je absolutna objektivna in se v njej pojavljajo ti relativni fenomeni, koz čustva, misli ipd.

Težko je živeti v svetu, kjer te sodijo po tvojih relativnih kreacijah, med tem, ko ti stremiš za absolutnimi, torej za absolutno resnico. Absolutna resnica se nahaja le v duhovnem svetu, medtem, ko so stvari, ki jih znanost narekuje kot resnico le relativni pogled na stvari.

Kljub temu, da je nekaj objektivnega s strani znanosti, se gre le za zunanjo objektivnost, noben ne govori o notranji subjektivnosti. Če gremo globlje, je vsak atom živ, vsaka molekula in tudi seva različne lastnosti ob različnih pogojih, kamor tudi sedaj pleza znanost. Dokler se le-ta, objektivna znanost, ne bo pogreznila v subjektivnost fenomenov, bo ostala dokaj na površini tega, kar obstaja. Ukvarjala se bo z vidnimi, a minljivimi fenomeni, medtem, ko je resnica subjektivna.

Ker svet, vsaj zahodni, temelji na objektivni znanosti, nas tudi učijo premišljevati objektivno in tudi delovati v objektivnem svetu.

Empati pa so nekaj drugega. Oni stojijo z eno nogo v subjektivnem in z eno v objektivnem, kako kateri je tudi subjektivna stvar. Obstajajo nekateri, ki se nagibajo bolj k subjektivnemu, drugi pa bolj k objektivnemu. To je stvar osebne preference in vsidranosti v trdnost, s katero dojemajo svojo individualno resnico, kot jo dojemajo.

Na svetu lahko zelo hitro vidimo, da nisi dovolj dober, če greš po svoji individualni poti. V šoli nas silijo v enak pogled, starši nas silijo v pogled, ki ga imajo oni, družba nam odreja, kako naj gledamo na življenje.

Tisti, ki so bolj vsidrani v svojo notranjo resnico, so trdnejši in v njej ostajajo kljub vsemu, da jih porivajo sem in tja in od njih želijo, da so naj podobni kot drugi. Razlogov zakaj je temu tako je mnogo, vendar pa so vsi subjektivni. Vsi namreč, ki usmerjajo ali silijo želijo, da bi naj bili nadrejeni po njihovi podobi in da bi naj sledili temu, v kar oni verjamejo.

Prav verovanje je tista stvar, zaradi česar se odpovemo sebi ali verjamemo sebi. Če namreč verjamemo sebi, potem ne bomo na druge projicirali resnic, ki so nam jih povedali drugi oz. način dojemanja sveta, kot nanj gledajo drugi in obratno. Če nismo dovolj vkoreninjeni v sebe, bomo vsem govorili kaj in kako, mogoče jih celo silili v svojo verzijo sveta.

Če ste empat, ali pa tudi če niste in samo čutite, kaj se dogaja znotraj in zunaj vas, bodite pazljivi, da čim manj projicirate resnice drugih ljudi na druge, kajti tudi drugi so prišli živet svojo resnico in s tem, ko projicirate svoje »znanje«, jih lahko zelo poškodujete.

Je že res, da se oni iz tega učijo, a po drugi strani jim je dana možnost, ko ne prejmejo dodatnega udarca ali rane, da si zacelijo rane in se okrepijo tako, da bodo lažje šli po svojem življenju kot oni sami in ne kot nekdo drug.