Težka zna biti šola mešanja. Podobna je kemijski šoli. Ko se pomešata voda in sok, ju je zelo težko ločiti. Pa vendar se pri človeški naravi gre za malo drugačne stvari, kot kemija, saj le-ta obstaja drugje in z drugačnimi nameni.
Človek sam po naravi je čudovito bitje, ki se izraža. In njegova zmožnost mešanja vključuje tudi možnost odmešanja. Vse je odvisno le od fokusa. Če je le ta na »dobroti in medi« tistega, s katerim se želimo pomešati, je to »dobroto in med«, ko iščemo sebe in svojo naravo težko odmešati. Se še spomnite, vzorci?
S starši smo živeli toliko in toliko let, se z njimi prepletali, mešali. Pa da ne boste razumeli narobe. S tem, ni čisto nič narobe. A nobeden nas ni učil odmeševati se. Ni ravno človeška lastnost, da bi druge spuščali, še posebej, ko se gre za naraščaj.
Naraščaj je lahko zelo poseben, a sedaj ne govorim o potomcih, temveč o čustvih. Nobene razlike namreč ni, če so le-ti zunanji ali notranji. Potomci so vse, kar izvira iz nas, bodisi na fizičnem, psihičnem, čustvenem ali energetskem nivoju.
Vsi izviramo iz iste substance. Nekateri mu pravijo Bog, drugi narava, tretji spet… In to, kar ne nedeljivo, kar je eno in edinstveno, kar nima meja, se je razdelilo. Ustvarilo je nekaj napora in voila, nastali sta dve ali še več celot.
Te pa imajo čudovito lastnost. Vse težijo k temu, da bi se zavedale sebe in to seveda večino krat počnejo tako, da začrtujejo svoj teritorij. Težko je namreč imeti občutek, da se zavedaš sebe, če si neomejen.
Pa vendar, ravno neomejenost je naša prava in resnična narava. S tem, ko se zavedamo sebe kot vse namreč ne izgubimo ničesar. Le da tega ne počnemo. Razlogi za kaj ne, so različni. S tem namreč, ko izgubljamo gosti občutek za sebe, se tudi bojimo, da bomo izgubili sebe. Pa vendar je igra Samo-spoznanja prav to.
Spoznati sebe brez meja je želja in cilj mnogih ljudi, saj se počutimo omejeni, ujeti v ta mala telesa in sposobnosti, ki nam omogočajo, da z njim krmilimo. Nekateri so našli svoj izraz v umetnosti, da so lahko začeli na drugačen način, ki jim omogoča večji kreativni izraz, prenašati dele sebe v ta svet, drugi spet v znanosti.
A smisel vsega tega, je kako postati bolj nenavezan na ujetost, omejitev in kako se zliti z večjo, širšo resnico sebe. Enkrat namreč, ko prestopiš meje sebe, padeš tako notri, da povratka ni. Vedno znova in znova se vračaš v ta širši nivo resničnosti, okušaš ga znova in znova.
To počne mnogo ljudi na svetu, pa čeprav se mnogi tega niti ne zavedajo. Zliti se z nečim širšim od samo tega, kar misliš da si, je vedno povezano s preseganjem sebe. In enkrat, ko se presežeš, poti nazaj ni. Ta praksa, preseganja sebe namreč, postaja vedno lažja. In če presegaš sebe samo na telesni ravni, tudi tam pride enkrat do omejitve.
Človek je sam odgovoren za svoj svet in za meje, ki jih na njem vidi. Če se zamisliš mejo nekje in jo prestopiš, to pomeni, da moraš preteklost, svoje potomce, misli, čustva, navezanosti ipd., pustiti za sabo in iti naprej brez njih, kajti v trenutku, ko se spomniš na to, da ti lahko umre otrok na ozkem prehodu skozi skale, te lahko vrže in padeš.
Mešanje samo po sebi je lahko motivator, saj ti omogoča, da izkušaš nekaj, kar ti nimaš, a če želiš resnično postati sam, samostojen, neodvisen, se je potrebno odmešati in iti naprej. Ta pot je sicer težka, a ne vedno, kajti če je tvoje duša za tebe namenila lepo čudovito prihodnost, potem bo ta ločitev poživljajoča, če ne, ne.
To, kakšna prihodnost nas čaka, sploh ni tako zelo pomembno. Prihodnost je pač prihodnost in se še ni zgodila. Kar pa je važno, da živimo tukaj in sedaj, to pa seveda ni mogoče, če živimo v pomešanosti, kajti če smo pomešani, ne živimo ne tukaj in ne sedaj.
Živimo namreč v resničnosti nekoga drugega, ki je tam in takrat. Misli in čustva drugih so pač njihove, njihova izmišljotina, njihova domislica. Vsak od nas pa je prišel živet svojo lastno resnico, na svoj lasten način…
