Nekateri govorijo, da živimo v zlaganem svetu. A vse kar doživljamo znotraj sebe je res. Kaj je torej resnica?

Je resnica to, kar se nam kaže zunaj, ali je resnica to, kar doživljamo v sebi?
Mnogi bi rekli, da oboje. A če pogledamo globlje, dandanes, ko je globlje tako pomembna beseda, vsaj v duhovnosti, kjer ljudje delajo na sebi, je vse kar doživljamo globlje nekaj znotraj nas.

Je že res, da stvar zaznamo znotraj sebe, ko se zgodi zunaj nas, in potem nanjo odreagiramo. A ne glede na vse, kar se dogaja zunaj nas, smo mi tisti, ki nekaj sprejmemo če nam je res ali ne. In ko nekaj sprejmemo, da je res ali ne res, potem imamo znotraj sebe neki pritisk, razkol, vlečenje na dve strani.

Resnica je samo ena. Sta pa dve, če ju damo na dvoje, če ju označimo kot nekaj. A to nekaj več ni popolna resnica. Je le neko mnenje, kako bi moralo nekaj biti.

Tako, kako bi moralo nekaj biti se vsekakor odločimo mi. A težava je, da imamo v sebi toliko misli, čustev, občutkov, konceptov ipd., ki so vezani na to, čemur pravimo resnica, da je na koncu to le naša osebna resnica, ne pa resnica.

Resnica je vedno enaka, vedno ista. Vedno nam kaže v smer kjer lahko najdemo neki nivo, ki je resničen za nas. Ta nivo je vsekakor globlje, kar lahko tisti, ki hodijo po delavnicah, terapijah, dogodkih, ritualih ipd. potrdijo.

Vedno se nam na nekem takšnem dogodki odpre nekaj globljega, vidimo, uvidimo neko globljo resnico.

To, da uvidimo neko globljo resnico, pa ne pomeni, da ni bila prisotna tam že pred tem, ko smo jo prepoznali. Šli smo samo globlje v svoje verovanje in iz njega očistili tisto, kar ta resnica ni oz. kar je bila na poti, da bi jo lahko uzrli kot resnico.

Vsak od nas nosi v sebi tisoče konceptom, misli, občutkov, spominov, ki nam govorijo, kaj resnica ja. In če je sedaj zaradi takih čustev do simpatije takšna, je potem, ko nam simpatija razkrije, da ne čuti enako, ta resnica drugačna.

Olupijo se čustva olupijo se občutki, olupijo se mili, drugače gledamo na ljubezen, naša predstava se menja. Pa je to potem resnica, ali je to le sprememba predstave?

Resnica nima predstav. Je generična, takšna kot je. Le mi ljudje ji pridajamo elemente, ki jo delajo takšno in drugačno. Nekdo ima lepo rit, drugi lepo govori, tretjega se lepo čuti, nekdo je karizmatičen, pa močan ipd. A to ni resnica. To je le oseben pogled na resnico.

Če želimo živeti resnico, jo moramo olupiti. Še boljše pa je, da še preden nekaj sprejmemo za našo resnico, npr. kaj je obilje, denar ipd., da jo očistimo vsega, kar o obilju in denarju vemo.

Svet nas uči, šola nas uči, starši nas učijo ipd., kar naj bi resnica bila. Tudi to vse so predstave…

Prvo kot prvo, to ne pomeni, da najprej gledaš druge, njihov energije, čustva, občutke, misli in jih začutiš. Ta čustva, misli, občutki ipd. niso nikoli v popolnosti njihova. Ne, empat je nekaj drugega.

Verjetno ste slišali za definicijo, da empat čuti druge kot sebe. To ne pomeni, da čuti njihovo energijo, njihova čustva ipd., ko se osredotoči na njih.

Vse to so posredne izkušnje, kjer ljudje, čutimo drugega še preden jih začutimo, damo podzavestni ali zavestni namen, da jih bomo začutili. Ljudje dandanes mnogo delamo na odpiranju svojih čutil, čutov ipd.

Pa ne le fizičnih, temveč tudi ti. psihičnih.

Pri tem pride mnogokrat do zmede, saj je tisto,kar so oni, kar mi čutimo, ko se obrnemo k njim, ko pomislimo na njih, ko se z njimi pogovarjamo že namera, da jih želimo čutiti. To je v človeški naravi, saj vsak, ki želi z nekom komunicirati, z njimi komunicira na ravni čustev, misli, občutkov, idej…

Pravi emapt pomeni nekaj drugega. To je čutiti njega kot sebe, ko niti n potrebuješ dati namena ali se kakorkoli osredotočiti nan. Tu kar teče neki tok informacij.

Ti ljudje nimajo nobenega predhodnega treninga, iniciacijj, potrebe, da bi čutili druge ipd.

Oni pač taki so.

Naravni empati.

Je že res, da se empatija razvijaj. Že ko premišljujemo o drugem, n njegovih čustvih ipd., je to nek način vživljanja kot pravi sodobna znanost. A to ni to.

To je privzgojena empatija, medtem, ko pravi emapti dejansko čutimo druge saj smo na neki ravni prosojno zrcalo skozi katerega prodre svetloba, čustva, občutki, misli ipd. drugih ljudi.

Privzgojeni empati se zavarujejo z ovojnico svojih misli, čistev, občutkov, idej, spominov, konceptov, da bi bi v njih predaleč prodrlo to, kar prihaja do njih.

Je že res, da so tudi oni do neke mere prosojni. A to prosojnost pridobivajo s treningom. In njihovo čutenje drugih je invocirano, skozi trening se učijo svojih zaznav, kaj oni so.

To na neki ravni počnemo vsi, saj je tak način življenjskega treninga. Vsi na neki ravni čutimo druge. In globlji, beri tesnejši, intimnejši je naš odnos z drugimi, bolj jih čutimo. A takrat jih čutimo kot njih, ne kot sebe.

Kar pa je razlika, pa je to, da jih čutimo bolj intenzivno. In pri tem kaj hitro zamenjamo njih za sebe.

Zemljenati njhi za sebe je zelo pogosto pri ljudeh, ki se ukvarjajo s kakršnekoli vrste subtilno znanostjo, kjer se okrepi čutenje. Pravzaprav meja med mano in tako predstavlja edino pravo mejo.

A to ni neka ostra meja.

Gre se za nivo samospoznanja. Kajti bolj poznaš sebe, manj imaš potrebo mešati se, manj imaš potrebo biti oni drugi.

Potreba biti oni drugi, ali vsaj čutiti onega drugega, njegove namene, čustva, notranje čutenje je zelo očitna pri ljubljenju, kjer se zgodi,da dobimo priložnost, da okušamo njega. A še vedno le okušamo.

Nismo pa on. Vsak od nas ima namreč svojo opno samozavedanja, ki ga loči od drugih. In namen te opne je, da lahko samo mi, v prvi osebi, okušamo sebe kot sebe.

Težava pa nastane, ko nekdo, nekaj želi čutiti nas v prvi osebi. Takrat se zgodi, da se lahko opna predre, in takrat lahko nekdo drug vstopi v naš prostor.

Pravi empati to čutijo kot zelo nasilni vdor, kot zelo nasilno dejanje, kjer se hoče-nočeš ,morajo pomešati z drugimi.

To, da se pomešamo, včasih vemo, včesih ne, saj to tudi obstaja v resničnem svetu vseh drugih ljudi. Že ko nas drugi preplavljajo s svojimi idejami v šoli kot učitelji, prevzememo njihova učenja, ideologije.

Eden najbolj očitnih primerov mešanja je pa npr. obisk koncerta, kjer kar zaćnemo skakkati, čeprav nam ni, ali pa pogreba, kjer kar postanemo žalostni li dobimo rosnate oči, čperva nimamo nič z umrlim.

V prostoru so namreč vsa ta čustva, vse te misli, vsi ti občutki, ki se v obdobjih tesnejše povezave kar pomešamo in potem to tudi izražamo. Tudi demonstracije so eden takih dogodkov, kjer se čustveno odpremo z besom, jezo, nasprotovanjem.

Pri pravih empatih, se kaj zlahka zgodi, da pride do zrcaljenja čutev, misli, idej tako globoko, da se tudi pravi empat odzove enako kot ostali, če ne prepoznava svoje meje.

To je tudi razlog zakaj pravijo, da empati nastavljajo zrcalo. Pri nas se ne gre za reagiranje na to, kar so drugi, temveč za reagiranja na sebe, kajti to, kar čutimo v sebi, niso drugi, temveč mi sami.

Pri nas je stvar malo drugačna kot pri novodobnih duhovnih učiteljih, ki so šlo skozi mnoge procese čiščenja, odpiranja, priučevanja zaznavanja ipd. Oni se še vedno odzivajo na to, kar zaznavajo, vsaj v večini. Pri nas pa je stvar drugačna.

Mi namreč čutimo to, kar čutimo, kot svoj pristen izraz.

Vedno kot to čutimo, smo mi, mi. Vsaj v tistem trenutku, ko to izražamo, čeprav se pozneje zavemo, da je bilo to, kar smo izrazili bilo nekaj drugega.

To lahko zaznavamo vsi. Vsi namreč lahko zaznamo, da včasih izrazimo nekaj, kar ni usklajeno z nami.

Razlika je le v tem, od kot prihaja to spoznanje.

Pri veliki večinin novodobnih učuteljev, zdravilcev ipd. spoznanje prihaja spoznanje od zunaj, saj so znanje dobili od zunaj in je um tisti, ki zaznava. Pri nas pa je stvar drugačna.

Mi zaznavamo od znotraj. In če nas kakšni novodobni učitelji želijo poučevati, da se naj naučimo tega in tega in tega, nas lahko to zelo poškoduje. Naš način je drugačen.

Vir slike

So empati nekdo, kar opisuje moderna psihologija, ali je na tem kaj več, kot si sploh lahko o tem predstavlja znanost?

Empat je oseba, ki ni samo empatičen, ker empatičnost pomeni, da se lahko postaviš v čevlje drugega, ga poizkušaš z umom razumeti, razumeti njegova čustva in dejanja. Ne, empat je nekdo, ki drugega dobesedno živi. Čuti čustva od nekoga drugega, kot da bi to bil on, čuti njegove potrebe, namene, kot da bi bile njegove lastne.

Postavljati se v čevlje empata, med tem, ko to nisi, je podobno, kot govoriti o oblaku, med tem, ko nimaš nobene predstave, kako to je. Lahko ga sicer opišeš, si predstavljaš njegove izkušnje, vendar pa, da bi v resničnosti doživel to, kar doživlja on, tega pa ne moreš.

Na svetu je večino krat tako, še posebej to počne objektivna znanost, ki sili ljudem, da svoje subjektivne izkušnje podrejajo temu, kar je objektivno.

Vir slike

Zgodilo se mi je že drugič. Verjetno je bilo tega več krat, a takrat nisem tega zavedel, vsaj ne tako zavestno, kot sedaj. Začutil sem, da se moram opravičiti, pa nisem bil čisto prepričan, če je to moj občutek oz. vsaj ne ta, ki je poravnan z mano.

Včeraj sem namreč doživel, da me je nekdo obtožil za nekaj, za kar sploh nisem vedel, da sem naredil oz. sem samo posredoval podatke, ki sem jih prejel, naprej. Res nisem vedel, da bodo ti podatki morda nekoga poškodovali. In zgodba ni bila moja, saj so na mene sprojicirali oz. so hoteli sprojicirati bolečino, ki sploh ni bila moja.

Kako je to sploh mogoče?

Vir slike

Ljudje projiciramo tako in drugače. Nekatere ljudi vidimo dobre in o njih govorim, jih čislamo, druge spet slabe in tudi tam jih blatimo, črnimo, ogovarjamo. Vse to pa ustvarja napetosti v polju.

Še več, te napetosti ali valovi so umerjeni napram tisti osebi, ki so ji namenjeni. Ti valovi so sicer naši individualni, vendar pa presegajo samo naše individualno polje zavesti.

V trenutku, namreč, ko pomislimo o nečem izven nas, vključimo tudi tisto in vse kae je s tistim povezano v našo projekcijo.
Tisto namreč, o čem premišljujemo ima še pripeto mnogo misli, idej, zamisli, pesmi, občutkov, čustev. In vse to, ko premišljujemo o tem, je del te slike.

Vir slike

Empati čutijo čustva drugih znotraj sebe, kot svoja lastna, torej v čustvih ne v umu kot misel. Možnost tega je lahko samo ena, namreč ta, da so v smislu kvantne prepletenosti povezani s čustvom nekoga drugega. Ne sicer vedno, a ko se to zgodi, je to, to.

Biti kvantno prepleten v fiziki pomeni, kvantno prepleten in superpoziciji z delcem, ki je oddaljen, kar enostavno pomeni, da imata oba delca iste lastnosti. Pa jih imata res, ali empati samo čitijo, da so povezani, kvaliteta tega, kar čutijo pa je samo odvisna od  tega, koliko prečiščeno zavest imajo?

Mi vsi, človeška rasa, smo kvantni računalniki, vsak posebej jin vsi skupaj. Vsak posebej iz razloga, ker imamo vsi to čudovito lastnost, kot emapti, pri empatih je le zavest bolj prečiščena na delu zaznavanja občutkov, čustev, misli ipd. drugih ljudi. Kot človeška rasa pa, ker smo vsi priklopljeni na občutek Jaz sem, ki je enak znotraj vseh, vendar pa se izraža drugače, ker ima vsak drugače ščiščen kanal in je stabilnost in moč njegove povezave s tem občutkom drugačna.