V psihologiji je genetski spomin prisoten ob rojstvu pri odsotnosti sensozskih izkušenj in je inkorporirana v genom čez dolga časovna razdobja. To temelji na ideji, da se vključijo splošne izkušnje vrste v njeno genetsko kodo, ne preko Lamarkijanskega procesa, ki kodira specifične spomine, temveč z dosti bolj zabrisano tendenco, da zakodira pripravljenost na odziv na določen način na določen stimuli.

Lamarkizem (ali Lamarkijsko dedovanje) je ideja, da lahko organizem prenese lastnoti, ki jih je pridobil med svojim življenjem na svoje potomce (poznan tudi kot dednost pridobljenih karakteristik ali mehko dedovanje). Poimenovano je po franciskem biologu Jean-Baptistu Lamarcku (1744-1829), ki je vključil aktivnost mehkega dedovanja v svoje evolucijske teorije kot nadomestek svojemu konceptu dedne napredujoče tendence, ki ponavljajoče se vodi organizme naprosti večji kompleksnosti, kot vzporednica ločenim rodovniškim vejam brez izumrtja. Lamarck ni izviral iz ideje mehkega dedovanja, ki predlaga, da so bili posamezni napori med življenjem organizma glavni mehanizem, ki vodi vrste k prilagoditvam, kot bi naj predvidoma pridobile prilagodljive spremembe in jih predale svojim potomcem

To, da stojiš pred starodavnim templjem, hodiš po tihi senci s snegom pokite planine ali se kopaš v transcendentalnih zvokih religiozne glasbe, vse to vas lahko zapolni z občutkom spraševanja. Toda glede na nove raziskave ti trenutki čudenja lahko tudi okrepijo mentalno in fizično zdravje.

V študiji iz 19 januarja v reviji Emotion, so raziskovalci odkrili pozitivna čustva - posebej zaradi čudenja, ki prihaja iz globoke povezave z glasbo, naravo ali duhovnostjo - so povezane z nižjim nivoji cytoksinov, ki povzročajo vnetja.

V lepi demonstraciji E=mc2 fiziki verjamejo, da lahko ustvarijo elektrone in pozitrone iz trkujočih se fotonov.
Raziskovalci so izdelovali način, kako narediti snov iz čiste svetlobe in že rišejo načrte, da bi to lastnost v naslednji 12 mesecih.
Teorijo, ki leži pod zamislijo, sta pred 80 leti prvič opisala fizika, ki sta delala na prvi atomski bombi. Takrat sta mislila, da je pretvorba svetlobe v snov nemogoča v laboratoriju.

Ideje iz neznane strani fizike bi lahko razložite nekatere dolgo obstajajoče skrivnosti biologije.

STE se že kdaj počutili malček nekonherentno? Ali sta bili v dveh umih glede nečasa ali ali celo malo v krhkem stanju? No, tukaj je vaše opravičilo: mogoče sta popolnoma pod vplivom neznanih pravil kvantne mehanike.

V reviji New Scientist pišejo v članku Skrivnostno življenje resničnosti:  "Superpozicija na primer, deluje zaradi fenomena, ki se imenuje kvantna koherenca. To je zaradi česa je dovoljeno kvantnim objektom, da razdelijo svoj obstoj, karakteristike in lastnosti med prostorskimi lokacijami., različnimi vrstami gibanja ali celo med različnimi delci v celoti.
Resničen problem je, ker ti dve teoriji delujeta le vsaka zase. Kvantna teorija nič ne pravi o lastnostih prostora in časa skozi katere njeni delci prehajajo. In relativnost nič ne pravi o lastnostih teh delcev. Ko poizkusite kombinirati ti dve, preprosto trčita druga ob drugo.".

Mogoče pa je čas, da sprevidimo, da je vse kar obstaja superpozicija enega, vsak z drugačnimi lastnostmi, hitrostmi in karakteristikami in da je naše življenje samo odraz kvantnega sveta, kjer se grupirajo elementi s podobnimi ali istimi lastnostmi, da potem dobimo trdno obliko.