Glede na novo študijo, ki je objavljane v reviji Napredki Nacionalne akademije znanosti gravitacijski privlak planetov Jupiterja in Venere postopoma učinkuje na Zemeljsko klimo in na življenjske oblike. Fenomen se pojavlja vsakih 405.000 let in se odvija že najmanj 215 milijonov let. USA Today poroča:

Jupiter in Venera sta tako močna vpliva zaradi njihove velikosti in bližine. Venera je nam najbližji planet . na najdaljši razdalji le okoli 162 milijona milj – v v grobem je enak po masi, Jupiter je dosti dalj, vendar pa je največji planet v sončnem sistemu. Študija pravi, da vsakih 405.000 let zaradi tresenja v naši orbiti, ki ga povzroči gravitacijski pulz teh dveh planetov postanejo sezonske razlike tukaj na Zemlji intenzivnejše. Poletja so toplejša in zime so hladnejše; suha obdobja boj suha, vlažna vlažnejša. Na vrhuncu cikla pade več dežja v tropih, kar dovoli jezerom tam, da se napolnijo. To se primerja z drugim koncem cikla, ko je sezonskega deževja v tropih »manj in je tendenca v jezerih dosti manjša, da se zapolnijo«, pravi [vodilni avtor študije Dennis] Kent. Rezultati so pokazali, kot pravi, da je 405.000 let dolg cikel najbolj reden astronomski vzorec, ki je povezan z Zemljinim letnim obratom okoli sonca. Prav sedaj smo v sredini cikla, saj je bil najbližji cikel pred okoli 200.000 leti.

vir: https://news.slashdot.org/

Nova raziskava kaže, da bi lahko kisik iz Zemlje potoval vse do lune, kjer se shranjuje v Lunino prst. To je proces, ki kot se zdi, se dogaja 2,4 milijarde let, že od takrat, ko se je kisik oblikoval okoli našega planeta, kar pomeni, da bi Lunina prst lahko vsebovala ujete delce iz zgodnje Zemljine atmosfere. Ta izmenjava kisika, ki je podrobno opisana v študiji, ki je objavljena danes v reviji Nature Astronomy, se previdoma zgodi le za nekaj dni med Lunino 27. dnevno orbito. Večino časa je Luna nenehno obstreljevana s sončnim vetrom - hitrimi tokovi nabitih delcev, ki izbijajo iz Sonca. Za pet dni vsako lunino orbito Luna prehaja Zemljin magnetni rep, del planetovega magnetnega polja, ki se razteza navzven stran od Sonca. Rep sčiti Luno od solarnega vetra in dovoljuje nabitim kisikovin ionom, da glede na študijo potujejo na lunino površino. To pomeni, da je Luna - mrtva skala, nesposobna vzdrževati življenje - zasuta s stranskim produktom življenja tukaj na Zemlji. Dejansko je vir večine našega kisika v naši atmosferi biološki, ki ga ustavrjajo rastline med fotosintezo,. To je proces katerega so znanstveniki sumili že kar nekaj časa, vendar pa ga niso mogli potrditi vse do danes. Raziskovalci so  predlagali, da tudi druge atmosferske komponente, kot dušik in plemeniti plini, prehajajo na Luno na ta način, kar temelji na vzrocih prsi iz Lune.

vir: https://science.slashdot.org/

Iz galaksij v celem vesolju, ki niti ne slutijo, je izsesano življenje. Čeprav je krivec še na veliko nepoznan, dela ekipa raziskovalcev na Mendaronem centru za raziskave radio astronomije (ICRAR) v zahodni Avstraliji neumorno, da bi razbila ta problem - in ponovno vzpostavila zakon in red.

Po tem, ko so preiskali 11.000 galaksij preko uporabe Sloanove raziskave digitalnega nebe in raziskave Areibo Legagy Fast ALFA, je ekipa zaključila, da je proces, ki se imenuje čiščenje pritiska, ki nastane ob trku in sili plin ven iz galaksij - bolj pogost, kot so o tem prej predstavljali. To je hitra smrt, ker brez plina galaksije niso sposobne ustvarjati več zvezd. Odkritja skupine so bila objavljena 17. januarja v Mohthly Notices of the Royal Astronomical Society.

vir: http://gizmodo.com/

Vsi smo gledali v naše nočno nebo in se spraševali kako zelo zvezde izgledajo kot vrste mest. Vendar pa obstaja več kot samo prehodna podobnost - glede na team astrofizikov, ki so primerjali ti dva, obstaja dosti globlja povezava med njima. Nismo le narejeni iz zvezd, temveč se tudi obnašamo kot zvezde.

Nova študija dveh znanstvenikov iz Harvard-Smithsonianovega centra za astrofiziko predpostavlja, da je način na katerega se združujemo in rastemo čez zemeljsko oblo izredno podoben načinu, kako so rastle galaksije v versolju med zgodnjimi dnevi vesolja. Glede na njih, se lahko učimo dosti o skrivnostih, ki se odigravajo na zemeljski površini samo z gledanjem na kaj vemo o globinah vesolja.