Čustvo je duševni proces, s katerim subjektivno izražamo naš vrednostni odnos do nekega predmeta, osebe, delovanja, stanja, pogosto tudi do sebe. Čustva ves čas doživljamo na nek kodiran način, presojamo pa jih le v primerih, ko so za nas ali za našo komunikacijo pomembna. Paul Eckman (1992)[1] kot temeljna čustva navaja veselje, žalost, jeza, strah, gnus in presenečenje. Poznamo tudi vrsto čustev, ki so kombinacija teh ali so le za nianso različna od teh in drugih. Ljubosumje je primer sestavljenega čustva, sestavljeno je iz ljubezni (veselje in žalost) in strahu pred izgubo ljubljene osebe.

Človeško telo v odzivu na določene situacije različno reagira, kar se potem kaže tudi v telesnih in duševnih spremembah. Darwin je v delu »Izražanje čustev pri človeku in živalih« (1872) primerjal čustvovanje pri ljudeh in višje razvitih primatih in ugotavljal močne podobnosti. Za človeka je bistveno, da združuje čustvovanje z uporabo intelekta in ima z odraščanjem v večji meri aktiven odnos do čustev kot pasiven. Vsak opis čustev, ki zgolj povzema biološke telesne spremembe v človekovi duševnosti, nujno tvega redukcionizem.

vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Custvo

Neverbalna komunikacija je način sporazumevanja iz katerega so izvzete besede in izključeni simboli kot nadomestki besed. Raziskave kažejo, da se ljudje ne sporazumevajo le z besedami in da je v socialnih interakcijah kar 65 % celotne komunikacije neverbalne. Raba neverbalne komunikacije kot prenos informacij od ene osebe k drugi poteka večinoma na nezavedni ravni. Ton glasu (parajezik), stik s pogledom, izraz obraza (mimika), telesna drža, kretnje, dotik, medosebne bližine (proksemike) in obleka (lastna zunanja podoba) so nebesedni signali zajeti v neverbalno komunikacijo. Nebesedni signali s katerimi ljudje izražajo, ponazarjajo in označujejo čustva so pomemben del razumevanja neverbalnega vedenja in posledično prepoznavanja in interpretiranja nebesedne komunikacije.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Neverbalna_komunikacija

Prenos (Übertragung) je teoretični fenomen, ki je okarakteriziran s podzavestno preusmeritvijo občutkov, ki jih ima druga oseba o občutkih, ki jih ima prva oseba o tretji osebi. Ponavadi to zadeva občutke o pomembnen odnosu druge osebe iz osigmunda troštva in se le-ta včasih smatrajo kot nepreimerna. Prenos je bil prvič opisan s strani psihoanalitika Sigmunda Frojda, ki je prenos matral kot pomemben del v psihoanalizi.

Preobrazba ali metamorfoza (iz grške skovanke μεταμόρφωσις: μετα- (meta-) - sprememba + μορφή (morfe) - oblika[1]) v biologiji, natančneje zoologiji, označuje biološki proces, pri katerem se dogajajo hitre, obsežne spremembe telesne zgradbe živali. Izraz je nekoliko dvoumen, saj z njim opisujemo povsem nepovezane procese pri zelo različnih skupinah živali, kot so členonožci, plaščarji in dvoživke, pri čemer je »hitra, obsežna sprememba« pogosto subjektivna ocena raziskovalca, ki je pojav prvi opisal. Po nekaterih definicijah se izraz nanaša samo na spremembe v postembrionalnem razvoju živali, vendar je ta pogoj prav tako problematičen, saj se nekatere morske živali izležejo iz jajčec zelo zgodaj, ko so še v fazi razvoja, primerljivi s stadiji gastrule ali celo blastule.

Preobrazba pogosto sovpada s prehodom iz mladostniškega (juvenilnega) v odrasli stadij, ko žival doseže spolno zrelost in prične proizvajati spolne celice, vendar ne nujno. Nekateri avtorji uporabljajo izraz širše, kot vsoto vseh sprememb telesne zgradbe v postembrionalnem razvoju, npr. pri žuželkah z nepopolno preobrazbo.

Mehanizma preobrazbe sta celična rast in diferenciacija, ki ju regulirajo hormoni, izločanje teh pa starost in dejavniki okolja.

vir: https://sl.wikipedia.org/

V grobem 80% mase vesolja je narejeno iz temne snovi, ki je znansteniki ne morejo neposredno opazovati. Ta čudna sestavina, ki je poznana kot temna snov, ne oddaja ne svetlobe, ne energije. Zakaj torej znanstveniki mislijo, da dominira?

Študije drugih galaksij v 1950. so najprej nakazovale, da vesolje vsebuje več snovi kot je vidimo z odprtim očesom. Podpora za temno snov je rastla in četudi ni neposrednega trdnega dokaza za temno snov, so bile močne možnosti zanjo v zadnjih letih.

Poznana materija vesolja, poznana kot baryonična snov, je sestavljena iz protonov, nevtronov in elektronov. Temna snov je morda narejena iz barionične in nebarionične materije. Da bi zadrževala elemente vesolja skupaj, mora temna snov sestavljati približno 80% njegove snovi [vesolja].
Manjkajoča snov morda le predstavlja večji izziv, da bi jo zaznali, in je morda narejena iz običajne, barionične snovi. Potencialni kandidati vključujejo zatemnjene rjave pritlikavce, bele pritlikvce in netrinske zvezde. Del razlike so tudi lahko supermasivne črne luknje. Vendar pa bi ti težko zaznavni objekti morali igrati bolj dominantno vlogo kot so to znanstveniki opazili pri sestavljanju izginule mase, medtem, ko drugi elementi sugerirajo, da je temna snov bolj eksotična.

vir: http://www.space.com

V psihologiji je genetski spomin prisoten ob rojstvu pri odsotnosti sensozskih izkušenj in je inkorporirana v genom čez dolga časovna razdobja. To temelji na ideji, da se vključijo splošne izkušnje vrste v njeno genetsko kodo, ne preko Lamarkijanskega procesa, ki kodira specifične spomine, temveč z dosti bolj zabrisano tendenco, da zakodira pripravljenost na odziv na določen način na določen stimuli.