Naše družine prenašajo delčke sebe na nas na več načinov, kot le na enega. Vaša barva oči je lahko takšna kot je zahvaljujoč genetskemu nasledstvu, vendar pa ni vse kar podedujemo zakodirano v črkah naše DNK. Nagnjenost za rusko literaturo je lahko nekaj, kar so vaši starši prenesli preko družbenega vpliva, s tem, ko so vam brali rusko literaturo pred spanjem, prav tako, kot so njihovi starši to počeli njim. Življenjske izkušnje kot travma, kot so to nedavno odkrili raziskovalci, se lahko tudi prenaša naprej. Otroci lahko podedujejo spremembe, ki se zgodijo v tem, kako se geni njihovih staršev izražajo glede na okoljske stresorje.

Ko so raziskovalci kopali globlje v genetiko, je študija, kako ljudje podedujemo življenjske izkušnje svojih prednikov eksplodirala. Področje je kontroverzno, ker postavlja pod vprašaj osnovno premiso dedovanja – da so, ki geni vkodirani v našo DNK edini način za prenos biloških informacij na naše naslednike. Zamisel 'epigenetskega dedovanja' namesto tega predlaga, da stvari kot kajenje, dieta ali stres lahko vse vplivajo na prihodnje generacije. Okoljski dejavniki kot sters modificirajo naša gene, s tem, ko pošiljajo kemične signale naši DNK, ki ji vklopi ali izklopi. Ta kemična navodila, kot to verjamejo raziskovalci, se lahko prenaša naprej.

vir: http://gizmodo.com

Norrbotten, najbolj zahodna dežela na Švedskem se zdi malo verjeten kraj kjer bi znanstveniki našli dokaze za radikalno novi preobrat v tem kako naši geni oblikujejo to kdo mi smo. A to je redko poseljena dežela znotraj Arktičnega kroga, kjer je polnost bogastva zgodovinskih dokazov ponudila vpogled v to, kako okolje lahko oblikuje način na katerega je naš genom prebran ali izražen, z učinki, ki lahko preidejo iz staršev na otroke in celo vnuke.

Ti učinki izvirajo iz 19 stoletja, ko je lakota udarila deželo v nepredvidljivem vzrocu približno vsako desetletje. Norrbotten,je tako oddaljen, da ko je žito velo, da so ljudje stradali. Med temi težkimi časi so bila prepletena leta , ko je hrana rastla v obilju in so njeni prebivalci najedli do vrha svojih želodcev in src.

S tem, ko so pogledali v natančne agrikulturne in medicinske zapise prebivalcev te dežele, so znanstveniki opazili, da če je deček živel skozi obdobja pojedin ali lakote, da je to lahko vplivalo na dalgoročno zdravje ne le sinov, temveč tudi njihovih vnukov.

Raziskovalci so odkrili, da se stres, ki ga doživi moška miš, lahko prenese na njihove potomce. “V prejšnjem delu so ti znanstveniki izpostavili moško miš za šest tednov izmenjujočemu se stresorju kot 36 ur konstantne svetlobe, 15 minutna izpostavitev vonju lisice, izpostavitev svežemu vonju (frnikulam) čez noč, 15 minutno zadrćevanje v 50 ml stožičasti cevi večkratni menjavi kletke, belemu zvoku vso noč ali zasičenemu menjevanju podloge.

Potem so znanstveniki dovolili miši da se pari. Odrasli potomci teh kronično izstresiranih očetov so imeli zreducirano hipotalamično-hipofizno-nadlevično stresno os reaktivnosti; ko so tufi njih zadržali za 15 minut, niso izdelovali toliko kortizona kot miši, ki so izvirale od spočitih očetov. To je relevantno in problematično, ker so odkriti odzivi na stres pri ljudeh povezani z nevroprihiatrično motnjo kot depresijo, šizofrenijo in autizmom.”

vir: https://science.slashdot.org

Na obnašanje se lahko učinkuje z dogodki v preteklih generacijah, ki so bili prenešeni skozi obliko genetskega spomina, nakazuje študija pri živalih.

Eksperineti so pokazali, da travmatski dogodki lahko učinkujejo na DNK v spermi in spremenijo možgane in obnašanje naslednjih generacij.

Nevroznanstvena študija v reviji Nature je pokazala, da so miši, ki so jih trenirali, da se izogibajo določenemu razcvetu, prenesle njen odklonilen odnos na njihove “vnuke”.

Nova raziskava Univerzitetne šole medicine Emory iz Atlante je pokazala, da je mogoče nekatere informacije podedovati biološko skozi kemične spremembe, ki se zgodijo v naši DNK. Med testi so se naučili, da lahko miš prenaša naučene informacije travmatičnih stresnih izkušenj – v tem primeru vonj češnjevega cvetenja – na naslednje generacije.