Naše družine prenašajo delčke sebe na nas na več načinov, kot le na enega. Vaša barva oči je lahko takšna kot je zahvaljujoč genetskemu nasledstvu, vendar pa ni vse kar podedujemo zakodirano v črkah naše DNK. Nagnjenost za rusko literaturo je lahko nekaj, kar so vaši starši prenesli preko družbenega vpliva, s tem, ko so vam brali rusko literaturo pred spanjem, prav tako, kot so njihovi starši to počeli njim. Življenjske izkušnje kot travma, kot so to nedavno odkrili raziskovalci, se lahko tudi prenaša naprej. Otroci lahko podedujejo spremembe, ki se zgodijo v tem, kako se geni njihovih staršev izražajo glede na okoljske stresorje.
Ko so raziskovalci kopali globlje v genetiko, je študija, kako ljudje podedujemo življenjske izkušnje svojih prednikov eksplodirala. Področje je kontroverzno, ker postavlja pod vprašaj osnovno premiso dedovanja – da so, ki geni vkodirani v našo DNK edini način za prenos biloških informacij na naše naslednike. Zamisel 'epigenetskega dedovanja' namesto tega predlaga, da stvari kot kajenje, dieta ali stres lahko vse vplivajo na prihodnje generacije. Okoljski dejavniki kot sters modificirajo naša gene, s tem, ko pošiljajo kemične signale naši DNK, ki ji vklopi ali izklopi. Ta kemična navodila, kot to verjamejo raziskovalci, se lahko prenaša naprej.
vir: http://gizmodo.com
Novi študija objavljena v sredo v reviji Science sugerira, da te spremembe lahko vplivajo na več generacij, kot so to prej uvideli in meče svetlobo na kako se te genetske spremebe zgodijo. V študiji črvov, se evropski znanstveniki v povezavi s Centrom za genomično regučlacijo odkrili, da se spremenjena stanja izraza genov lahko dedujejo do petih generacij. Te spremembe, kot so odkrii, lahko povzroči napaka, ki se zgodi med procesom, ki kopira DNK med celično delitvijo.
»To ni točno tako kot dedovanje, ker se z vsako generacijo možnosti za prenos teh sprememb naprej zmanjšajo«, je za Gizmodo povedal vodilni avtor študije. »To je dedovanje, vendar z visoko stopnjo napak.«
Tekom zadnjih let so raziskovalci pokazali rezultate epigentskega dedovanja pri miših, podganah in celo pri ljudeh. Leta 2015 je bila izveden obsežna študija raziskovalnega teama iz New Yorške bolnišnice Mount Sinai, ki je pogledala v to kako se je travma, ki so jo prestale preživele žrtve holokavsta zmožna prenašati naprej na njihove otroke. Analizilali so gene otrok 32 židovskih moških in ženskih otrok, ki so podedovali med internacijo v nacističnem koncentracijskem kampu med drugo svetovno vojno, ki so se zdeli povezani z epigenetskimi zaznamki pri DNK njihovih staršev. To je značilno, ker kako so takšni geni regulirani, lahko določi kako se oseba sooča s stresom.
Pri miših, je bila študije še bolj temeljita, čeprav ni jasno, če se enak učinek zgodi pri ljudeh. V eni študiji, so raziskovalci trenirali miši, da se bojijo vonjave češnjinega cveta s tem, da so povezali ta vonj z majhnim električnim šokom. Njihovi potomci so izkazovali enak strah na ta vonj. Druga študija miši je pokazala, da različne diete pri drugače identičnih miših lahko povzroči intoleranco na glukozo in riziko čezmerne debelosti pri njihovih potomcih.
Kako in zakaj se te spremembe prenašajo med generacijami je to kar je zanimalo Lehnerja in njegova kolege v študiji. Pri njihovi študiji črvov, so vstavili gen v črvov genom, ki ga ne v običajnih okoliščinah bili moč utišati in odkrili, da črvi z mutacijo tudi nosijo mutacije v proteinih, ki so prisotno pri kopiranju DNK. Njihovi potomci niso nosili enake mutacije pri kopiranju DNK, vendar pa se gen o katerem govorimo napačno aktivira še naslednjih pet generacij.
Zamisel, da se ti tipi sprememb prenašajo na naslednike pri ljudeh je kontroverzna. In ne obstja dovolj trdnih dokazov, da se sploh katere spremembe prenašajo navzdol preko le ene generacije. Vendar pa je Lehner povedal, da resnično vprašanje ni če se epigenetske spremembe dedujejo.
»To je resnično kvantitativna debata o tem, kako dosti teh ne-genetskih informacij gre skozi pri ljudeh«, je rekel. Z drugimi besedami, vprašanje, kot je rekel, ni v tem, če je ne genetska biološka informacije dedovana, temveč koliko te se deduje.
Natančen mehanizem je nejasen, vendar pa je tako imenovana »mehka dednost« lahko odgovor, ki so ga ljudje razvili v skladu s tem, da bi lahko shajali s stvarmi kot lakota. Pri rastlinah je ta zamisel dobro preučevana. Namigi kot spremembe v temperaturi na primer, lahko učinkujejo ma stvari kot čas, ko roža cveti čez več generacij.
Razsežnost, do katere okoljski dejavniki lahko učinkujejo na prihodnje generacije ljudi je še vedno velika neznanka. Vendar pa odkrivanje ima lahko močan vpliv za zdravje človeka. Predstavljajte si na primer, da očetova dieta vpliva na to, če so njegovi otroci nagnjeni k odvečni teži ali alergični na žito. Morda je dobro premisliti dvakrat o prehranjevanju s krogi vsak dan za zajtrk.
Za sedaj obstaja še vedno več vprašanj kot odgovorov.
