Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Starejši ljudje lahko ustvarijo prav tako veliko možganskih celic kot teenagerji | Nevrologija

Raziskovalci so odkrili, da zdravi moški in ženske nadaljujejo z ustvarjanjem novih nevronov skozi življenje, kar sugerira, da starejši ljudje ostajajo bolj kognitivno in čustveno nepoškodovani, kot se je to verjelo prej. Desetletja dolgo se je mislilo, da so odrasli možgani trdno povezani in nezmožno odlikovati nove celice. A študija iz Kolumbijske univerze je odkrila, da stareši ljudje nadaljujejo ustvarjati nevrone v hipokampusu – v delu možganov, ki je pomemben za spomin, čustva in kognicijo – po zelo podobni stopnji kot mladi ljudje.

 

Vendar pa so raziskovalci opazili manj krvnih žil in povezav med celicami pri starejših možganih, o čem je gospod Boldrini povedal »da je lahko povezano z ogroženo kognitivno-čustveno prožnostjo« pri starejših.

Članek sugerira, da se o teh novih odkritij močno debatira.

»Prihajajo le mesec dni po študiji Kalifornijske Univerze, ki sugerira, da starejši ne razvijajo novih nevronov.«

Vir: https://science.slashdot.org/

Moč povzroča poškodbo možganov | Nevrologija

Kako vodje izgubljajo mentalno kapaciteto – ki je bila bistvena za njihov vzpon

Če bi bila moč zdravilo na recept, bi prišla skupaj z dolgim seznamom stranskih učinkov. Lahko zastrupi. Lahko pokvari. Lahko naredi, da Henry Kissinger misli, da je spolno privlačen. A lahko tudi povzroči poškodbe možganov?

Ko so različni zakonodajalci pogledali v Johna Stumpfa na kongresniškem zasedanju, se je zdelo, da je vsak našel svež način kako prebičati sedaj že bivšega direktorja Wells Farga za to, da bi preprečili, da približno 5000 zaposlenih ustvari lažne račune za kupce. A tukaj je prišla do izraza Stmpfova spretnost. Tukaj je bil človek, ki se je povzdignil na vrh svetovno najvrednejše banke, pa vendar se je zdel, da popolnoma nezmožen prebrati dvorane. Čeprav se je opravičil, se je zdelo, da se ni karal ali streznil. Niti se ni zdelo, da kljubuje ali da je samo všečen ali celo ne iskren. Izgledal je zemedeno, kot z reaktivnim motorjem opremljen vesoljski popotnik, ki je pravkar prispel iz planeta Stumpf, kjer je razlika zanj naravni zakon in 5000 le hvalevredna številka. Celo najbolj neposrednim zbadljivkam – » Ne me hecati.«, »Ne moren verjeti nekaj tega, kar slišim tukaj.« - ni uspelo, da bi ga omehčale.

Kaj se je dogajalo v Stumpfovi glavi? Nova raziskava predlaga, kar bi lahko bilo boljše vprašanje: Kaj se ni dogajalo v njej?

Zgodovinar Henry Adams je, ko je opisal moč kot »vrsta tumorja, ki ubija žrtvino sočujte«, se je na to nanaša z metaforo in ne medicinsko. Vendar pa to ni daleč od tam, kjer je Dacher Keltren, profesor psihologije na UC Berkley zaključil po letih laboratorijskih in eksperimentov med ljudmi. Osebki pod vplivom moči, kar je odkril v študijah, ki se raztezajo čez dve desetletji, so se obnašali, kot če bi trpeli za travmatsko poškodbo možganov – postajali so bolj impulzivni, manj so se zavedali tveganja in ključno, manj spretni pri prepoznavanju stvari iz vidika druge osebe.

Sukhvinder Obhi, nevrofizik na univerzi v MCMasterju v Ontariju, je pred nedavnim opisal nekaj podobnega. Za  razliko od Keltnerja, ki preučuje obnašanja, Obhi preučuje možgane. In ko je položil glave močnih in ne tako zelo močnih pod stroj za transkranialno-magnetno simulacijo, je odkril, da moč dejansko ovira specifičen nevronski proces, »zrcaljenje«, ki je lahko temeljni kamen empatije. Kar daje nevrološko osnovo kar je Keltner poimenoval »paradoks moči«: Enkrat, ko imamo moč, izgubimo nekaj sposobnosti, ki jo potrebujemo, da bi jih dosegli že v začetku.

Izgubo sposobnosti so demonstrirali na različne kreativne načine. Študija iz leta 2006 je zaprošala udeležence, da narišejo črko E na svoje čelo, da lahko drugi to vidijo – nalogo, ki zahteva videti sebe iz perspektive, kot da bi na njih gledali drugi. Ti, ki se čutijo močni, so s trikrat večjo verjetnostjo narisali E na pravi način zase – in nazaj za vse druge (kar prikliče v um Georga W. Busha, ki je v nepozabno dvignil Ameriško zastavo obrnjeno nazaj na olimpijskih igrah leta 2008). Drugi eksperimenti so pokazali, da gre močnim ljudem slabše od rok pri identificiranju, kaj nekdo na sliki čuti ali pri uganjanju kako bi lahko kolega interpretiral pripombo.

Dejstvo, da ljudje težijo k oponašanju izrazov in telesnega jezika svojih nadrejenih lahko poslabša ta problem: Podrejeni predlagajo nekaj zanesljivih namigov za močne. Vendar pa je bolj pomembno dejstvo, kot to pravi Keltner, da močni ljudje prenehajo oponašati druge. Smejati se, ko se drugi smejijo ali napeti se, ko se drugi napnejo naredi več kot le dobrikanje. Pomaga pokreniti enake občutke, ki jih ti drugi čutijo in zagotavlja okno v to, od kod oni prihajajo. Močni ljudje »prenehajo stimulirati izkušnje drugih«, pravi Kletner, kar vodi do tega, kar on imenuje »pomanjkanje empatije«

Zrcaljenje je subtilnejša oblika posnemanja, ki se odvija v popolnosti v naših glavah in brez našega zavedanja. Ko spremljamo nekoga, da izvaja dejanje, se del možganov, ki bi ga uporabili za opravljanje enakih stvari prižge v simpatetičnem odzivu. Le-to bi bilo možno bolje razumeti kot posredno izkušnjo. To je to, kar Ohbi in njegov team poizkušajo aktivirati, ki njihovi osebki gledajo video posnetek, kako nekogaršnja roka stisne žogico iz gume.

vir: https://www.theatlantic.com/amp/article/528711/

 

Misofonija: Znanstveniki so naredili preboj pri tem zakaj zvoki, kot je prehranjevanje, lahko naredijo ljudi jezne | Nevrologija

Študije možganskih skenov so razložile zakaj se nekateri ljudje začnejo ukvarjati z zvoki, takšnimi kot prehranjevanje ali dihanje. Stanje misofonija je dosti več, kot preprosto od tega, da ne maramo zvokov, ko z nohti praskamo po tabli. Britanski znanstveniki so pokazali, da možgani nekaterih ljudi ustvarijo permanentne povezave, ki ustvarjajo “presežen” čustveni odziv. Olana je razvila stanje, ko je bila stara osem let. Zvoki, ki ji pokrenejo reakcijo vsebujejo dihanje, prehranjevanje, spanje in šelesteči zvoki. Znanstveniki v Veliki Britaniji so skenirali možgane 20. misofoničnih ljudi, vključno z Olano in 22 ljudi brez tega stanja. Zaigrali so jim ves niz zvokov med tem, ko so ležali v MRI stroju, vključno z nevtralnimi zvokikot dež; v splošnem so neprijetni zvoki kot kričanje zvoki, ki pokrenejo reakcije v ljudeh. Rezultati objavljeni v reviji Current Biology, so razkrili del možganov, ki veže naša čutila z našimi čustvi - anteriorno omenjeni korteks je bil zelo aktiven pri teh z misofonijo. Dr. Sukhbinder Kumar iz Newcastle University je povedal za BBC News: “Oni zapadejo v prehitrost, ko slišijo te zvoke, vendar pa je bila aktivnost specifična, da se odzove, na te zvoke in ne na druge. Reakcije je v glavnem jeza, ni gnus, dominirajoče čustvo je jeza - to se zdi, kot normalen odziv, vendar pa potem prestopi v previsoko aktivnost.” Za to ne obstaja zdravljenja, vendar pa je Olana razvila mehanizem s katerim lahko shaja kot zamaški za ušesa. Še vedno ni jasno kako pogosta je ta motnja, saj ne obstaja jasna pot za diagnosticiranje tega in le-to je bilo odkrito šele pred kratkim. Dokončno, raziskovalci upajo, da bo razumevanje misofoničnih možganov vodilo do nivih zdravljenj. Ena zamisel, ki lahko poamga, je spuščanje nizke ravni usmerjene elektrike skozi lobanjo, za kas se ve, da uravna možgansko funkcijo.

Vir: https://science.slashdot.org

Namen spanca? Znanstveniki pravijo, da bi pozabili | Nevrologija

V preteklosti so znanstveniki prišli do zanimivih zaključkov, čemu je namenjen naš spanec. Nekateri so zagovarjali zamisel, da je to zaradi prihranka pri energiji. Drugi so predlagali, da spanec zagotavlja priložnost, da se očisti pot nabranega možganskega celičnega odpada. Dva dokumenta objavljena v četrtek v rejivi Science ponujata dokaze za drugačno predstavo: Spimo zato, da bi pozabili nekaj stvari, ki smo se jih naučili vsak dan. Da bi se lahko učili moramo ustvarjati povezave ali sinapse med nevroni in možgani. Te povezave omogočajo nevronom, da si medsebojno pošljejo signale hitro in učinkovito. Nove spomine shranimo v te mreže.

Vir: https://science.slashdot.org/

Nevroni pozicionirajo svoje delce za hitro komunikacijo | Nevrologija

Nevroni, ki govorijo drug z drugim imajo proteine, ki zrcalijo drug drugega.

Nevroni komunicirajo s pošiljanjem kemičnih signalov, ki se imenujejo nevrotransmiterji čez sinapse,  specializirane povezave med dvema posamičnima celicama. Ta komunikaciaj zahteva delikatno in zapleteno molekularno arhitekturo. Nedavni dokument, ki je bil objavljen v reviji Nature je sedaj pokazal. Da je struktura tega med celičnega prostora bolj zapletena, kot so to prej mislili in verjetno pomaga spodbuditi učinkovitost signaliziranja.

Avtorji tega dokumenta so spremljali tri proteine, ki jih je moč najti v celicah, ki pokrenejo signalni proces. )Generično se imenujejo presinaptični proteini v celici, ti, ki so jih spremljali tukaj so RMI1, RIM2, Munc13 in basson.) Vsak od teh proteinov je bil posebno označen in avtorji so izrisovali gostoto njihove distirbucije čez aktivne cone sinapse.

Več o tem na http://www.nature.com/

Nevroznanstveniki so osamili del možganov, ki nadzirajo svobodno voljo | Nevrologija

Svobodna volja je morda bila področje filozofov, dosedaj, a smo s pomočjo fMRI zlomili težavo. Nevroznanstveniki iz John Hopkinsa poročajo v reviji Pozornost, zaznava & psihofizika, da so bili zmožni videti kaj se zgodi v človeških možganih v trenutku, ko je izvršena svobodna izbira in kaj se zgodi med, ko je bil posameznik voden do odločitve - kako se dejavnost v možganih spremeni med odločitvijo, če naj posameznik odreagira. Team je zasnoval novi način kako slediti osredotočenosti sodelujočega, brez tega, da bi uporabljali namige ali ukaze, in se s tem izognili Shrodingerju podobni dilemi spreminjanja procesa izbire s tem, ko preusmerjamo pozornost nanj. Sodelujoči so zavzeli položaje v MRI skenerjih in potem se jih je pustilo na miru, da bi gledali razdeljeni ekran na dvoje kot hiter tok različnih števil in črk, ki so se pomikale preko obe strani. V čisto njihovi domeni je bilo kdaj zamenjati strani in kako dolgo gledati. Med potekom eksperimenta so sodelujoči hitro gledali naprej in nazaj, zamenjevali strani na desetine krat. V terminih povezljivosti v možganih je bil dejanski proces zamenjave pozornosti iz ene na drugo stran tesno povezan z aktivnostjo parientalnega režnja, ki je nekakšen zgornji zadnji kvadrant možganov. Dejavnost med obdobjem namernosti pred izbiro se je zgodila v čelnem režnju, ki je odgovoren za razmišljanje in premikanje načrtov. Namernost je tudi prižgala bazalni ganglij, pomembne dele globoko v možganih, ki se ukvarjajo z motorično kontrolo, vključno pokrenitvijo biganja. Aktivnost čelnega režnja sodelujočih se je začela prej, kot bi se, če bi sodelujoči navedeni na to, da reusmerijo pozornost, kar prikazuje, da so možhani planirali prostovoljno dejanje, namesto, da bi le sledili ukazu.

Vir: https://science.slashdot.org/

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer