Lamarkizem (ali Lamarkijsko dedovanje) je ideja, da lahko organizem prenese lastnoti, ki jih je pridobil med svojim življenjem na svoje potomce (poznan tudi kot dednost pridobljenih karakteristik ali mehko dedovanje). Poimenovano je po franciskem biologu Jean-Baptistu Lamarcku (1744-1829), ki je vključil aktivnost mehkega dedovanja v svoje evolucijske teorije kot nadomestek svojemu konceptu dedne napredujoče tendence, ki ponavljajoče se vodi organizme naprosti večji kompleksnosti, kot vzporednica ločenim rodovniškim vejam brez izumrtja. Lamarck ni izviral iz ideje mehkega dedovanja, ki predlaga, da so bili posamezni napori med življenjem organizma glavni mehanizem, ki vodi vrste k prilagoditvam, kot bi naj predvidoma pridobile prilagodljive spremembe in jih predale svojim potomcem
Ko je Charles Darvin objavil svojo evolucijsko teorijo naravne selekcije v “Izvoru Vrst”, je nadaljeval z dajanjem verodostojnosti, temu, kar je poimenoval “uporaba in zloraba dednosti”, vendar pa je zavrnil druge vidike Lemarckove teorije. Pozneje je Mendealianova genetika nadomestila poimenovanje dednosti pridobljenih groženj, kar je ščasoma vodilo do razvoja moderne evolucijske sinteze in splošnega zapuščanja Lamarckove teorije evolucije v biologiji. Kljub zavračanju, pa se je interes v Lamarckizmu nadaljeval (2009) saj so študije na področju epigenetike osvetlile možno dodevanje vedenjskih groženj, ki jih je pridobila pretekla generacija,
