Če to želite ali ne si čustva delijo nekaj zelo resničnih biokemičnih povezav z vašimi živčnim, endokrinim, imunskim in prebavnim sistemom. Ali ni čas, da se nekaj naučite o tem kako se vaše telo odziva na to kar čutite an nasprotno?
Psiho pomeni um, soma pomeni telo. Termin psihosomatski, za katerega smo mislili, da se povezuje “namišljene” boleznimi se preprosto nanaša na fiziološko povezavo med umom in telesom - povezavo, ki se zdi bolj trdna in očitna z vsakim dnem. Znanost nam sedaj kaže s povečano jasnostjo, da nam naši občutki in misli lahko pomagajo pri tem, da zbolimo (ali ozdravimo) na mnoge načine, ki definitivno niso “vsi v naši glavi”.
Že leta smo slišali, da je stres slab za nas, toda onstran nejasne ideje, da skoraj konstantni sunki kortizola in adrenalina lahko vržejo naše telo iz ravnotežja in nas morda spravijo v depresijo, nas je le nekaj imelo jasno predstavo zakaj je temu tako. Niti nismo dosti slišali o tem kako čustva kot žalovanje, jeza, strah, radost - ali mentalna stanja kot praznost, kontemplativnost in sproščanje - lahko vplivajo na našo biokemijo.
Toda to pomanjkanje znanja pa zagotovo ni zaradi pomanjkanja zanimivih znanstvenih dokazov. V 80’ letih prejšnjega stoletja je skupina raziskovalnih znanstvenikov - vključno z molekularnim biologom Candace Pert, nevroanatomistom Miles Herkenhamom na nacionalnem inštituti za zdravje in nevro znanstvenikom Francisom Schmittom na Inštitutu za tehnologijo Massachusetts med drugimi, začela radikalno spreminjati ideje znanstvene javnosti o načinu kako deluje človeško telo. Čerprav se je večina njihovega dela smatrala za radikalno in kontroverzno takrat, so sčasoma uspeli spreobrniti večino sprejete znanosti na glavo. Kot eno stvar, dokazali so, da je široki spekter substanc, ki nosijo informacije misli za katero se je mislilo, da se prenaša le na kratke razdalje med sinaptičnimi povezavami v možganih, da te pravzaprav potujejo dosti dalje, med tem, ko se prilepljajo na specifične celične receptorje na daljnih lokacijah.
Identificirali so tudi sredstva preko katerih čustva povzročajo sprostitev po vsem telesu in poberejo vse sorte molekul, ki prenašajo informacije na področja kjer ni električnih nevronov. Te kemikalije, poznane kot ligandi (od katerih večina pade v velik razred kemičnih sporočevalcev, ki se imenujejo peptidi) izvaja širok obseg funkcij. Le-ti potujejo skozi naše nad celične tekočine in se povežejo s specifičnimi, visoko selektivnimi receptorji, ki so locirani po celicah po vsem telesu. Enkrat, ko so speti z njimi vplivajo na molekularna sporočila, ki lahko dramatično vplivajo na delovanje naše fiziologije na celičnem in sistemskem nivoju.
V zahvalo predstavljeni novi tehnologiji, so bili znanstveniki raziskovalci sedaj sposobni demonstrirati kako misli in čustva vplivajo na vzroce, ki prižigajo oddaljene nevrone in reakcije po vsem telesu.
Znanost za vsem tem je fascinantna in zaključki so osuplivi. Izkazalo se je, da se biokemične reakcije na mentalni in čustveni stimuli - naše vsakodnevne misli in občutja - pojavljajo ne le v možganih, temveč tudi, pogosto simultano, v prav vsakem delu našega telesa. Vemo tudi, da so možgani in živci, in imunski, endokrini in prebavni sestemi (zgodovinsko obravnavani kot popolnoma oddaljena področja medicinske posebnosti) pravzaprav sposobni sproščanja in prejemanja mnogih peptidov. Torej, vsi ti sistemi so neločljivo povezani kot neka sorta sekundarnega, na kemiji temelječega živčnega sistema, kot enega, ki je intimno povezan z (vendar ne ekskluzivno kontroliran z) na elektriki temelječim osrednjim živčnim sistemom s katerim je seznanjeno dosti več ljudi.
Takšna razumevanja so radikalno spremenjene percepcije tega, kako initmno povezani so naši telesni sistemi, kako se jih naj medicinsko obravnava in kako odzivni so lahko na mentalni in čustveni stimuli. Ti novi vpogledi hkrati tudi osvetljujejo to, kako določena kompleksna stanja, kot kronična utrujenost, fibromialgija in lupus lahko vplivajo na več področij v telesu hkrati.
Ker prihajajo raziskave na tem področju hitro in vihravo, je večina znanstvenikov in zdravnikov še vedno pazljiva glede trdnih in hitrih sklepov o tem. Vendar pa je ena stvar sigurna: povezava med telesom in umom je resnična, močna in - če vam je mar za varovanje in maksimiziranje vašega zdravja - je to definitivno nekaj, kar je dobro vedeti.
Znanost za telesom-umom
Če ste le na daljavo dojeli vloge, ki jih igrajo peptidi, celični receptorji in sinapse pri usrvarjanju vašega biokemičnega profila in v generalnem razumete kako čustva katalizirajo in kako se z njimi katalizira, potem ste del majhne vendar rastoče skupine ljudi, ki so proniknili v revolucionarni rob ene najbolj zanimivih zgodb, ki zadevajo kroge zdravja in wellnesa tega stoletja.
Na nasrečo, je to hkrati tudi ena zgodb o kateri je premalo poročnano z zadnjem času. Resnica, članki, ki se nanašajo na nanašajoče se teme se pojavljajo redno v znanstvenih revijah, in celo v popularnih revijah kot Smithsonian in Scientific American. Nevrološki in biokemični koncepti so razloženi in se na njih nanašajo v bolečih detaljih v knjigah z zanimivimi imeni kot Molekula čustev, Čutiti kaj se zgodi in Sinaptike Jaza. Vendar pa koncepti niso na dovolj preprost način poenostavljeni in so zato redko sintetizirani v splošnih medijih. Niti nimajo zadostne podpore v kurikulomih večine medicinskih šol.
Večina konvencionalnih zdravnikov se na veliko ne zaveda širokih posledic, ki jih lahko prinese takšen uvid za naše zdravje in življenjske odločitve.
Kako se torej posameznik nauči, kako deluje ta sistem? Najboljši način je, da začne preučevati mehanizme, preko katerih izkušnje, misli in čustva prevajajo v kemične izraze oz. “kode” naša telesa, in potem raziskati kako se te informacije komunicirajo skozi - in posledično učinkujejo na - naše mnoge telesne sisteme. Knjige in revije, ki so navedene v sekciji viri so dober prostor, od kje začeti, toda tukaj je posebno poenostavljen scenarij:
Povejmo, da imate v sebi čustveno nabito izkušnjo v spominu. Ta izkušnja aktivira možganski limbični sistem, od kjer se le-ta filtrira in se poveže z drugimi informacijami in katalizira verižno reakcijo, kjer se sprostijo ligandi (peptidi, hormoni ipd.). V primerih telesnih občutij ali dotika, se lahko telesno nevronsko omrežje neposredno aktivira z peptidno reakcijo, ki se prenaša iz telesne površine na hrbtenico in potem potuje v možgane in postane del zavestnega zavedanja.
Torej vemo, da naša izkušnja, fizična in čustvena, sprošča peptide. Toda, enkrat, ko se so ti peptidi sprostili, kaj pa počnejo? Začnejo plavati. Če bi opazovali te reakcije pod elektronskim mikroskopom, bi bili sposobni opaziti posamezne peptide, ki potujejo neposredno k njihovim ciljnim receptorjem, zelo podobno kot spermične celice migajo proti jajčnim celicam, vendar dosti hitreje. Za razliko od sperme, ki potuje proti enemu jajčecu, pa peptidi potujejo nasproti stotinam in tisočim receptiorskih celic.
V svoji knjigi Molekule čustev: Znanost za Umsko-telesno medicino, priznana biologinja in psihoneuroimunologinja Candace Pert, Ph.d: naznanja, da med tem, ko razlaga načina, kako ligandi in receptorji združijo tipično uporabijo podobo ključa, ki paše v ključavnico, “je lahko bolj dinamičen opis tega procesa v kontekstu dveh glasov - liganda in receptorja - ki udarjata isto noto in ustvarjata vibracijo, ki zazvoni na vratni zvonec, da bi se odprla vrata do celice.” To, kar se zgodi v nadaljevanju pa je “precej neverjetno”.
“Receptor, ki je prejel sporočilo, ga prenese iz površine celice globoko v celicino noranjost, kjer lahko sporočilo dramatično spremeni stanje te celice. Verižna reakcija biokemičnih dogodkov se zažene medtem, ko drobni motor zarjovi v akcijo in se usmeri s sporočilom liganda, in s tem začne katerokoli število aktivnosti - ustvarjanje novih proteinov, ustvarjanje odločitev o deljenju celic, odpiranje ali zapiranje ionskih kanalov, dodajanje ali odvzemanje energetskih kemičnih skupin kot fosfatov - da imenujem le nekaj od njih. V kratkem, življenje celice, karkoli že to je, ki se hoče dogoditi v kateremkoli trenutku, je določeno s tem, kateri receptorji so na njeni površini, in če so ti receptorji zasedeni z ligandi ali ne. Na bolj globalnem nivoju se lahko ti minutni fizični fenomeni na celičnem nivoju prevedejo v velike spremebe v obnašanju, fizični aktivnosti, celo razpoloženju.”
To je resen posel. Kako dosti določenega peptida imate v vašem sistemu in če ali ne le-ta zapolnjuje receptorje na različnih celicah lahko vpliva na vse, od kako učinkovit je vaš metabolizen, od tega kako prebavljate vaše kosilo, pa do tega, če ali ne ste ranljivi na prehlad ali virus.
Kar pa brcne še naprej pa je tole. Na to, koliko določenega peptida imate na razpolago in koliko je aktivnega v vašem telesu neposredno vplivajo, med drugimi stvarmi seveda, vaše čustvene izkušnje.
Potreba po bolj prepričljivih raziskavah v to področje je ključno, vendar pa se zdi evidentno, da so vplivi dovolj pomembni, da smatramo, med tem, ko ocenjujemo kako naše čustvena življenja in stres lahko neposredno vplivajo na naše zdravje na kratki in dolgi rok. Morali bi tudi pomisliti na potencialno pomembnost in vrednost aktivnosti za zmanjšanje stresa in izboljšanja življenja kot meditacija, joga, bodywork, masaža, osebni razvoj in duhovno delo, sproščanje, čas s tistimi, ki jih imamo radi ipd.
Zdi se jasno v vsakem primeru, da pri razvoju naših planov za osebnego zdravje in wellnes, ne smemo spregledati biokemičnega učinka, da imajo najverjetneje naša čustvena življenja svoje lastne fizične izkušnje in izide.
Meditacija, čustvo in imunologija
Nedavna naključna, kontrolirana študija o kareri so poročali v Psychosamatic Medicina (2003) je ocenjevala možgane in imunske funkcije pri dveh skupinah ljudi, One skupina je bila vključena v osemtedensko mindfullness meditacijo, druga pa je le bila na listi in prejela nobenih navodil. V tren različnih točkah v študiji (neposredno po koncu študije, po osmih tednih in štiri mesece po tem, ko je bila študija zaključena) so na subjektih v obeh skupinah izvedli krvni test, njihovo možganska aktivnost, ki se je nanašala na čustva pa se je preverila z električnim testom. Na testni točki po osmih tednih so testnim subjektom tudi dali injekcijo prehlada, da bi raziskovalci lahko izmerili odzivnost njihovega imunskega sistema.
Tu je, kaj so odkrili: Po koncu osmih tednov so meditatorji imeli bistveno povečanje v anterioni možganski aktivnosti v levi polovici (vzorec v splošnem povezan s pozitivnim učonkom oz. Počutjem), med tem, ko nemeditatorji niso kazali sprememb. Štiri mesece po injekcijah gripe so meditatorji izkazovali dosti močnejši antitelesni imunski odziv kot nemeditatoji, Še ve, magnituda povečanja v levi strani anteriorna možganske aktivnosti je zelo tesno odsevala magnitudi odziva antiteles. Z drugimi besedami, bolj odzovni so bili posameznikovi možgani na pozitivne učinke meditacije, močnejši je bila njegova ali njena pozotivna imunska reakcija.
Celo iz majhne skupine ljudi (meditacijska skupina je bila sestavljena iz le 25. Ljudi= je to zelo močna zadeva. Avtorji študije zapažajo v njihovem uvodu: “V preteklosti je bilo zelo skromna pozornost na resnih raziskavah na možne imunske spremembe, ki jih lahko ustvari meditacija. To je nekako presenetljivo v luči dejstva, da so bele negativni psihosocialni vplivi na imunost bili dobro vzpostavljeni.”
Viri
Molecules of Emotion by Candace Pert, Ph.D.
The Oxytocin Factor by Kerstin Uvnäs Moberg, MD, Ph.D.
The Synaptic Self by Joseph LeDoux
The Feeling of What Happens by Antonio Damasio
Freedom from Fybromyalgia by Nancy Selfridge, MD and Franklin Peterson (Three Rivers Press, 2001)
