;

Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Izveleček iz splošnih pogojev

S prijavo na e-novice potrjujem prijavo na splošne novice in na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju. Prijavo lahko kadarkoli spremenim.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v naši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Potrjujem prijavo in se strinjam s pogoji
Sveti zdravilni krogi | Psihična kirurgija | Energetska psihološka pomoč

Dolgi otok | Delavnica

Preden sem odšla na Dugi otok, sem si na netu ogledala delavnice in predavatelje. O Tomažu nisem vedela nič, zato sem malo pogooglala in prišla do njegove strani, kjer sem našla aplikacijo za uravnovešanje avre. Tako kot vsak radovednež sem porihtala vse čakre in naprej brskala, da sem izvedela, kdo sploh je Tomaž. Skratka, oborožena z informacijami sem sedla na bus, ki nas je peljal na Dugi otok, in moj sosed je bil prav Tomaž, čeprav sem potrebovala dosti časa (do drugega postanka), da sem ugotovila, da je to res on, saj si sploh ni bil podoben ( slika na internetni strani je kr neki, kar sem mu tudi povedala na postanku v Zadru). V Zadru smo malce poklepetali in si uravnovesili čakre in ph, potem pa se je naša pot ločila, saj sva z Marjano, ki je bila z menoj na busu, nadaljevali pot z Eriko, ki je prišla s Paga s svojim avtom.

Odločitev, da se udeležim delavnice Celično zdravljenje, je padla glede na Erikino dobro izkušnjo, ki jo je imela s Tomažem. Itak pa sem zelo radovedna oseba, tako da sploh ni bilo vprašanja iti ali ne. Ko sem sodelovala na delavnici, me je radovednost sicer prikovala na stol za dlje časa, kot sem sprva nameravala ostati. Kasneje, ko me je stol že pošteno žulil v tazadnjo in me je soseda motila, ker je podila komarje proč od sebe, nisem bila več skoncentrirana in sem se nekako porinila in iz spoštovanja do izvajalca delavnice Tomaža, odločila, da počakam do konca.

Vendar mi nekaj ni dalo miru, saj je skozi Tomaža prišlo toliko stvari, ki so se poklapale z mojim življenjem, da sem bila presenečena, rahlo zmedena, pa tudi prestrašena (in to jaz, ki sem neustrašna), češ, kam to pelje. Naslednji večer, ko je bil čas delavnic, po celodnevnem prerekanju s samo seboj, odločanju in dogovarjanju kaj naj naredim, sem se kljub prigovarjanju Erike odločila, da ne grem na delavnico.

Dve uri, ko sem čakala Eriko in Marjano, sta se mi vlekli kot jara kača. Seveda sem želela takoj izvedeti, kako je bilo, a kaj ko mi nobena od njiju ni hotela poročati o poteku delavnice. Povedali sta mi le to, da je bilo res zanimivo in da se dobro pučutita.

Ponoči sem spet tuhtala in tuhtala ter stuhtala, da se moram dobiti s Tomažem in z njim spregovoriti o svojih dvomih in dilemah.

Ker se vse zgodi tako, kot se mora, se je ob mojem jutranjem odpravljanju na plažo, z namenom, da grem plavati, za menoj pojavil Tomaž.

Od plavanja tisto jutro ni bilo nič, se je pa v meni nekaj premaknilo. Po dolgem pogovoru, ko mi je Tomaž prevajal stvari, ki jih doživljam in plastično kazal, kje sem se znašla (pred zaprtimi vrati), je v meni dozorela odločitev, da to delavnico potrebujem.

Zvečer me je sicer najprej obšel občutek, da mi stalno piha od nekod, zato sem odkrito povedala, da mi ne paše tam sedeti. Ko smo se vsi skupaj presedli in ko se je delavnica pričela, pa se mi je začel odpirati nov svet. Vse besede, ki so prihajale iz Tomaža, so se me dotaknile, vse kar je pripovedoval sem jaz dobila servirano v slikah. Sprotila sem se in sprejemala stvari, za katere nisem vedela, da obstajajo, da so se zgodile. Zdelo se mi je, da sem sredi razburljivega filma, na trenutke se mi je tako smejalo, da se nisem mogla ustaviti.

Iz večera v večer je postajalo vedno bolj zanimivo in iz dneva v dan sem se veselila srečanja – delavnice s Tomažem, saj mi je vsak večer prinesel neka nova spoznanja.

Vezi z Eriko in Marjano, ki sta tudi obiskovali delavnico in s katerima se družimo od lani (spoznale smo se na Pašmanu, na programu Harmony) so se še poglobile. Čez dan smo se sicer šalile na račun nekaterih spoznanj, a vedno spoštljivo, igrivo in pričakujoč, kaj sledi.

Presenečena sem bila nad lastnim doživljanjem, tako intenzivnim, globokim in čutečim, predvsem kadar je bila posredi  glasba (sedaj razumeš, zakaj ti toliko težim, da mi zapečeš CD). Vedno prava glasba v pravem trenutku. Glasba, ki jo občutiš, glasba, ki ti prodre v  vsako poro in  vsako celico tvojega telesa. Glasba, ki se te dotakne. Ko prisluhneš še vsebini, si pečen, kajti to je to!

Ko dojameš, kaj ti Tomaž sporoča, kaj ti ima za povedati, se ti odpre nov svet. Z darilom, ki ga je dobila vsaka od nas treh, (čeprav sem sama kar nekaj časa razmišljala, če sem že pripravljena nanj) smo ugotovile, da smo postale mnogo bolj doumljive za stvari okrog nas. Spremenil se je zorni kot. Mnoge stvari, ki so ponavadi kar letele iz mojih ust, so si vzele čas in na drugačen, nevsiljiv, neglasen način prišle k sogovorniku ravno v trenutku, ko je to potreboval (primer: Marjana – ne pij vina zaradi prepovedi – neizrečeno z moje strani a dojeto, občuteno iz njene; Maja – kako naj ji nevsiljivo ponudim nepopito vino – pa je sama našla pot do njega;  občutek,  da Tomažu dam košček tortice, ne vedoč ali jo sploh ima rad, jo hoče).

V svojo igrivost, ki mi je dana in jo upam živeti, sem dodala kanček modrosti. V teh nekaj dneh se mi je marsikaj razjasnilo.  S Tomaževo pomočjo sem dojela po čem hrepenim in to znala ubesediti.

Čutila sem veliko hvaležnost do Tomaža, naklonjenost, predvsem pa to, da imam veliko stvari, ki jih želim deliti z njim. Čutila sem pravo ljubezen – ne gre za samo seksualnost, gre za pravo, čisto ljubezen, za prijateljstvo, ki ga sprejmeš in daš.

Toliko stvari se je v tem tednu dogajalo, toliko novih spoznanj je privrelo na dan. Tomaž mi je pomagal, da sem spoznala kaj res želim in kako lahko to izrazim.

Seveda se je ob vsem dogajanju in naši navihanosti in razposajenosti med ostalimi udeleženci duhovnih počitnic postavljalo kup vprašanj in jih je kar razganjalo od radovednosti, kaj delamo na delavnici, kako delamo,... kajti spremembe so se zrcalile na vseh treh (štirih). Vendar je vsaka pri sebi prišla do spoznanja, da so to tako intimne stvari, da niso primerne za debato pri večerji, zato smo se sklenile pošaliti in iz tega naredile velik hec (ne smemo piti alkohola, jemati drog in seksati, ker moramo za čudoviti pogled na klife v nacionalnem parku Talaščica nekaj darovati – ko bi Tomaž vedel, kako so nekatere nasedle).

Vse tri smo se zadnji dan prepustile vodenju (bitja, velikega duha). Nismo šle direktno domov, ampak smo si vzele čas in se po navdihu in vodstvu popeljale po Jadranski magistrali. V avtu smo veliko  prepevale, se hecale, pogovarjale, uživale, se ustavljale in plavale, vmes pa ugotavljale, kakšni so občutki v nas, kakšna energija se pretaka v nas (matr smo bile mokre). Seveda smo takoj poklicale Tomaža, da smo mu vse to sporočile – kaj se nam dogaja (našega smeha po telefonu pa so bile deležne tudi njegove sosede v busu, kar so mi sporočile po mailu – osrečilo jih je in jim še malce zaustavilo čas pred prihodom nazaj domov).

Na trenutke me je kar odneslo, postala sem zasanjana in razmišljala sem, kam grem, kako bo sedaj, kakšne bodo spremembe na meni, predsvem pa v meni. Erika in Marjana sta me hecali in izzivali, da naj se pazim, da me ne bo kam odpeljalo, še posebej ob njunem spoznanju, da sem se večkrat strinjala z Erikinim pogledom na partnerstvo (ha, ha, - bla, bla, pa šla).

Ker smo prišle v Ljubljano precej pozno, okrog polnoči (seveda z namenom, da ne iščem izgovorov pri možu, saj me glava nikoli ne boli, direktiva o vzdržnosti je pa pač direktiva – ha, ha, spet se hecam), je seveda precej časa trajalo, da sem se umirila.

Ko je vse potihnilo in sem se umirila, sem doživela prav posebno izkušnjo (to ti pa res povem le osebno). Potrditev, da ne sanjam, je dal moj maček, ki je med dogodkom skočil iz postelje, se začel umikati in mijavkati.

V dneh, ki so sledili prihodu domov, sem čutila, da imam toliko za povedati Tomažu, da sem pisarila in pisarila (pošiljala maile, sms). Malce sem se sicer skušala držati nazaj (to mi gre težko od rok, saj sem človek akcije, jebat ga), ker vem, da mi je Tomaž rekel, da se mora včasih po kakšnih dogodkih (besedah, ki v njem kaj prebudijo) »naštelati« in sem čutila, da morda s svojo odkritostjo in razigranostjo ter odkrito željo po prijateljstvu, druženju, rušim njegov mir ( lahko da se motim, to je pač moja poklicna deformacija). En dan sem ves dan imela občutek, da ga moram poklicati, da ga moram slišati, da tudi jaz najdem svoj mir ( da v sebi postanem nihče, da se ne lepim).

Sedaj sem se odpravila na morje, kjer so otroci iz kampa, s katerimi preživljamo cela poletja, začutili neko spremembo v meni, neko mehkobo, drugačnost, saj so mi rekli, kako lepa sem postala v tednu, ko sem bila na Dugem otoku. 

Oblačim se v lila in vijolično, ovijam se okrog štange (ha, ha, tako kot na Dugem otoku okrog štila od marele), na glas sem povedala stvari, ki jih hočem občutiti. Živim z zavedanjem sprejmi in daj oziroma spusti. Prepusti se.... Tako je veliko lepše.

Tomaž, hvala ti. Rada te imam.

Andreja

 

 

Novigrad, 31.07.2013

Ⓒ 2016 * Tomaž Flegar Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer