Vir slike

Naše telo je narejeno zato, da lahko ustvarja materialne manifestacije. Ena takih je dih, saj z dihanjem, ki je avtonomne narave naše telo ustvarja ne glede na kaj se dogaja za časa življenja neko materialno manifestacijo.

Pravimo jih lahko premikanje, kroženje ipd. in je vezana na to, kar želi v življenje izraziti naše telo.
Mnogi bi rekli, da je ne pogojeno, da telo poč diha, kar diha, vendar pa temu ni tako. Dinamika našega dihanja je pogojena z zdravjem našega telesa in tukaj se ne gre samo za fizično zdravje.

Vsi se lahko strinjamo, da je vsak od nas prinesel neko »prtljago« iz preteklosti. Starši so nas naučili kako se streže nekaterim stvarem, to pa so počeli tudi naši učitelji, znanci, drugi družinski člani, ki smo jih srečevali na naši poti. In vse kar nam je bilo dodano k našemu lastnemu načinu, bodisi kot način obnašanja, vedenja, izvajanja ipd. je pustilo na naši notranji dinamiki znotraj telesa odtis, odtis, ki vpliva na naše življenjske procese, tudi na dihanje.

Vir slike

Ljudje smo prišli sem na zemljo okušat sebe, vsak sebe na svoj način. A kaj takšnega je možno samo takrat, ko drugemu dovolimo, da sam sebe doživlja, kot se mu zdi zanj najprimerneje. Težava že nastane, ko se posameznik odloči, da bi doživljal sam sebe na čisto svoj, unikaten način, pa vedno bolj prepoznava, da je to pravzaprav zelo težko.

Ljudje smo na Zemlji namreč, da se učimo, tako na zunaj, kot na znotraj. In tukaj se začne zapletati, saj imajo nekateri preveliko željo, da druge prepričajo v to, kar oni okušajo kot resnico, drugi pa mogoče spet premajhno. Le-ti, drugi so vse preveč krat izpostavljeni temu, kar jim hočejo navreči, v njih poriniti oni prvi.

A tudi s tem, ni čisto nič narobe, saj je tudi to del okušanja sebe. Nemogoče je namreč okusiti sebe iz vseh strani, iz tiste posiljene in iz tiste, ki je posiljena, če se ne gremo igre življenja.

Vir slike

Vse kar se v telesu dogaja, vse je preobrazba. Preobražamo hrano, zrak, kinetično energijo… Preobrazba je temelj življenja. Človek pač po naravni poti ve preobraziti nekaj v nekaj drugega. In če gremo še globlje, so preobrazbi izpostavljena tudi čustva, misli, ideje…

Vsega kar se človek loti je na splošno preobrazba, saj spreminjamo prostor, kjer se nahajamo. A ni, zanimivo, samo skupek kvantne energije, Duha, Polja, ki pa ni materialen, ne zaseda pa niti časa, niti prostora. Vse kar se dogaja, se dogaja znotraj tega vsega.

Kot Duh smo prišli na Zemljo, Duh, ki se skozi svojo preobrazbo plemeniti in namen tega plemenitenja je, da postaja boljši, bolj prijazen, bolj uslužen, bolj dobrohoten.  In tukaj ne govorim o spremembi čustev in misli, ki prihajajo iz uma, temveč o tistih, ki postanejo sestavni del karakterja posameznika.

Vir slike

Naše hrepenenje izvira iz bolečine, bolečine, da bi spoznali in prepoznali svoje globoke sanje, kjer bi se počutili zadovoljno. A ne kakor koli. Želimo si biti povezani v ta vir Dobrote, Radosti in Veličastja, ki bo vedno znova in znova, brez prestanka prebujal znotraj nas občutek, da smo dovolj dobri, da imamo vse,  da bomo vedno imeli vse in da naj ne skrbimo.

Vse kar počnemo v življenju je namenjeno temu in zanimivo naši občutki nam govorijo, ko je temu tako. Zanimivo pa je tudi, da ko ga enkrat zaznamo, da se ga v večini primerov oprimemo in prenehamo delovati, delovati v smeri svoje prave narave.

Vsi mi smo na poti zdravilstva, zdravljenja, vsi mi smo na poti prebuditve. In ko se enkrat začnemo zavedati, da druge ni, kot da delujemo, da trpimo in skozi to prepoznavamo, da je prav trpljenje tisto, ki nam odpira vrata, se mu prenehamo izogibati. Še več, vedno bolj mu začnemo zaupati in stopamo po njegovi poti.

Vir slike

Vsak od nas se je že kdaj znašel na poti svoje velike resnice, pa nas je nekaj vleklo stran. Kot, da bi istočasno postalo zelo nejasno. In v resnici je. V resnici je zelo nejasno.

Vse akr nas obdaja, oddaja neke signale. Že v naravi lahko vidimo, kaj nejasnost pomeni. Če k vodi pomešamo olje, je mešanica dokaj nejasna, saj ne vidimo skozi. Sicer se ne gre za pravo mešanico, ker olje ostane na površini, a tisti, ki gleda od zunaj, ne more videti, ali je voda čista in kalna ali ne.

Kar pa lahko vidi je le površina olja. In ko ga odstrani, komaj takrat lahko uzre, da se voda pod njim sveža in kalna. In takšnih in drugačnih mešanic imamo na milijone. Ene so bolj prosojne, druge manj, a od tega je tudi odvisno, koliko se dejansko pomešajo z vodo.

Vir slike

V življenju se vedno najdeta dva, dva, ki želita raziskati sanjski svet drug drugega. Če to ne gre, bosta čez nekaj časa šla na razno in začela iskati nekoga drugega, ki bo z njim raziskal njegov sanjski svet.

Sanjski svetovi so zelo različni, vsak od nas ima svojega. In ko takole raziskujeta svoje širjave, drug v drugem, lahko uživata ali pa vidita milijon napak, ki bi jih bilo potrebno popraviti. A naše zgodbe se ne križajo zato, da bi jih popravljali. Ne, križajo se zato, da bi jih odkrivali skupaj. In če bi se nam zdelo, da želimo popraviti svojo sanjsko zgodbo, če jo želimo zliti s sanjsko zgodbo drugega, potem bi to tudi storili. A nikakor ne drugače, kajti če bi na silo posegli v razvoj svoje lastne zgodbe, bi se v njej izgubili. Potonili bi tako zelo globoko, da niti sami več ne bi vedeli iz nje.

Ko se namreč človek izgubi v svoj lastni zgodbi, ne more več videti niti ne sebe, ne drugega. Nekateri, ki jim je ljubo raziskovanje svoje notranjosti, tam morda uživajo, a kaj, ko se takrat le odzivajo na zunanji svet v skladu s svojo notranjostjo in tam dostikrat ni tako zelo lepo. Ne sprašujte me zakaj je temu tako, a mnogokrat v življenju smo potlačili svoje strahove, upanja, jezo in naš notranji svet je postal jezen, brezupen, ustrahovan. Da pa bi se človek podal tja, je potreben pogum, pogum, da se poda na neraziskano področje in to je včasih zelo težko, posebej še takrat, ko so mu v življenju odrekali, da bi raziskoval svoj lasten svet.