Najprej se je razvilo življenje, enoceličarji. Celice so se delile. Iz stare enocelične, sta nastali dve novi, ki sta pravtako znotraj sebe nosili genetsko zasnovo izvorne. Delila pa se je tudi prisotnost, vsaka celica se je zavedala vsaj sebe in okolja. Potem je evolucija poskrbela, da se je razmnoževanje razvilo na bolj kompleksni nivo, saj pri enoceličarjih ni prihajalo do kombinacije DNK in življenje je poskrbelo za spolno razmnoževanje. Nove celice pa so dobivale tudi delčke prisotnosti od vsake celice.

Življenje torej je Eno, saj izhaja iz prve celice, ki se je začela razmnoževati. Pa tudi iz prve prisotnosti.
Življenje je bilo takrat, v starih časih, ko je obstajla samo ena celica, eno, dobesedno eno. In čez čas se je namnožilo na milijarde, a občutek biti živ je ostal enak. Vsa bitja imajo znotraj sebe en, edinstven občutek, saj vsa predstavljajo funkcijo življenja, ki jo ljudje prepoznamo, kot funkcijo življenja. Za nobeno drugo bitje ne pravimo, da je živo, če znotraj njega ne prepoznamo funkcije življenja In zanimivo je, da vsi vemo, kaj to je. Torej funkcija življenja - enaka vsem, lastnost, ki je edinstvena naši zaznavi in se je razvijala, delila, a hkrati ostala še vedno ena in edinstvena - enaka.

Naše življenje je dokaj nenavadna sestavljanka, če pogledamo nanj kot na sestavne dele. In tukaj ne govorim samo o mislih, temveč tudi o čustvih, plučih, laseh. Torej o vsem kar sestavlja našo fizično pojavnost.

In kdo ste vi? No, odgovor na to vprašanje vam lahko razjasni marsikatero uganko o vas. Vse kar je potrebno je le, da na primeren način zastavite to vprašanje in seveda, da prisluhnete zelo neobremenjeno, brez vse potrebe, da čakate takšen ali drugačen odgovor.

Vsak od nas se je že kdaj pa kdaj vprašal ali je na pravi poti in kaj si pravzaprav od nje želi, a večino krat je bilo takšno vprašanje usmerjeno na same misli in na čustva. Skozi odgovor smo seveda želeli dobiti, vse prevečkrat, prav odgovor, ki bi zadovoljil naša čustva in misli. Le malo je takšnih spraševalcev, ki so se vprašali iz objektivnega vidika.

Če ne delamo za luč, za koga pa delamo? Vse v življenju je luč, kar je doakazala tudi znanost, ki želi v kratkem narediti iz luči snov. Mi vsi smo iz luči. A naša zavest, individualna, je tista, ki nam govori drugače. Med tem, ko namreč potujemo po življenju, nas mnogo stvari moti in vleče stran od ravno začrtane poti, in četudi le-ta ni jasno ravno začrtana, nas še vedno vleče, stran namreč.

Človek se je rodil in prihaja iz luči. Se še spomnite... Prvi dan je Bog naredil svetlobo? No, ta zgodba niti ni tako zelo za lase privlečena. In zanimivo je, da delavci na sebi, vsi nekam potujejo. In ko tja pridejo, spet potujejo nekam drugam. A ob tem je dobro ne pozabiti, da se lahko premikamo levo in desno, ne glede na vse, a še vedno bo na koncu poti luč.

Tok zavesti. Vsi smo v njem in nihče ni izen njega. Razlika je le ta, da se skoraj vsak nanaša drugače na njega. Nekateri uživajo v svojem, nekateri v drugih, nekateri ga spet kradejo, si ga prisvajajo, četrti spet o njem ne vedo nič ali jim je zanj vseeno, pa jim življenje tudi gre v smer, v katero jim pač gre... Neglede na to, kako gledamo nanj, pa je le-ta tisti, ki nam krmili življenja.

Vsi na tem svetu smo v njem, saj je on višje - zavest je del nas. Vsekakor pa smo tudi mi del nje. A ne mislite si,da zato, ker je odnos vzejemen, da ga lahko kontroliramo. Ne, pa ga ne. Zavest je polje, ki nas obdaja vas čas, vse od nas. In ne samo obdaja, temveč tudi prežema. Da, prav se prebrali, mi smo iz zavesti.

Ljudje smo prečudovite cvetke, ki se svojimi lastnostmi lahko kosamo z Bogovi, saj tudi smo Bogovi, dobesedno. Vsak od nas je namreč opremljen z vsem kar potrebuje, da bi bil čisti, jasni Jaz. In ko temu ne sledimo, namreč, da bi lahko izrazili svoje prave in najboljše potenciale, se tudi znotraj nas nekaj spremeni.

Vsak od nas je že tu in tam hodil po svoji lastni cesti. In občutek, ki ga je ob tem doživel, ni bil kar nekaj, Bil je povečana čuječnost, ki je iz nas v tistem trenutku naredila super človeka, tistega, ki je vedel vse in ki je lahko naredil vse v zvezi s stvarjo, okoli katere se je vrtel določen občutek povečane senzitivnosti.

Smo duhovne enetitete, ki prihajajo iz sveta Duha. Naš rojstni kraj je luč. Iz luči smo prišli in v luč se vračamo. Edina razlika je le-to, da medtem opravimo še neko delo. In to delo je okarakterizirano z rastjo.

Rast je vedno posledica razvoja in če pri razvoju ne pride do rasti, je le-ta brezpredmeten. Potrebno je nekaj zamenjati, spremeniti. Obrniti se v drugo stran. Opustiti nedelujoče, zavreči nepotrebno in začeti znova, začeti s tistim, kar nam daje upanje na novo, boljše. In če se zadeve znova izcimijo kot neveljavne, nedelujoče, je potrebno začeti znova in znova in znova. Vse dokler ne pridemo do konca poti, ki je.... ponovno luč seveda.