Vir slike

Vsak izmed nas je iz duhovnega sveta, iz duhovne energije. Vse kar nastaja, prihaja od tam. In tako tudi zgostitve, tisto, kar v našem telesu povzroča neravnovesja, neharmoničnosti in nedelovanja. Zaradi zgostitev zbolimo, se obnašamo na določen način, gubimo občutek za sebe...

A obstaja tudi drugačno, idealno stanje. To je stanje sprostitve, sproščenoti, osvoboditve, torej nasprotno stanje. In vsak človek ima dve stanji, sproščenost in zgoščenost, saj drugače ne bi deloval. Njegov organizem bi se namreč ob preveliki zgoščenosti sesuval sam vase, trpel bi, prežemale pa bi ga bolečine in stiske, ki bi mu odvačale pozornost od tega, kar je pomembno v tistem trenutku.

Če pa je človek preveč sproščen, pa to tudi ni ok. V tem primeru, bi gubil stik z resničnostjo, ne bi bil popolnoma prisoten v prostoru, njegovo bitje pa bi prinašalo skozi svoj izraz spet, bolezensko stanje. A tokrat ne zgoščenosti, zlivanja v sebe, temveč sproščenosti, pomanjkanja odgovornosti za to kar se dogaja v trenutku.

Ste že kdaj pomislili kaj pravzaprav pomeni vzrok in posledica, o katerem mnogi govorijo? Zakon karme? No, karma obstaja tako dolgo, dokler obstaja um.

In kako preko nje? Vsi ki imajo kaj soli v glavi vedo, da se karme ne da izigrati in predrugačiti. Oz. da se jo, in to tako, da se odigra vse, kar karma želi. Karma so pravzaprav vse podzavestne napetosti in nepomirjenosti s tem, kar se nam je dogajalo in se nam dogaja v življenju. To so stvari, dogodki, srečanja in odnosi, ki jih nismo v polnosti živeli, ko so bili tukaj in zdaj in smo jih potlačili v naše celice, v naš celični spomin.

Zanimivo je, kako ljudje hlastamo za zunanjimi stvarmi. Pa da ne bo pomote. Zunanje stvari ti pomagajo preživeti, a če se podamo na neskončno potovanje odkrivanja tega, kar je že znotraj nas, potem je pač naše potovanje neskončno.

Ne, ne govorim tukaj o zunanjem potovanju, čeprav tudi. Vse namreč kar se zgodi zunaj nas, se najprej rodi znotraj nas. In če hlastamo za tem, da bi v neskončnost občudovali in čutili notranji občutek, ki nam daje potrebo po popolnosti, potem se kaj hitro lahko podamo na potovanje do neskončnega cilja.

Vse namreč, kar je, je neskončnost, hecno ne, in kam potujemo je neskončnost. Kar pa je tukaj zanimivo, pa je to, da to neskončnost želimo prijeti oz. jo držimo, kot da bi se nam lahko izmuznila. Hecno, ne.

Ste kdaj pomislili kaj doživlja žrtev posilstva? Vzrok je mnogo globlji, kot si to sploh lahko predstavljajo psihologi in sociologi. Gre se za energetsko-telepatsko zadevo, kjer žrtev izkuša resničnost onega drugega, posiljevalca. In tu se ne gre samo za izkušanje, temveč je tažava dosti globlja. Gre se namreč za to, da si prisiljen prekiniti okušanje svoje lastne narave, svojega lastnega toka življenja in začeti življenje nekoga drugega.

Ko namreč človek postane nekaj drugega in pri posiltstvu se to definitvno zgodi, in ne govorim samo o fizičnem, čeprav tudi, ker prav pri fizičnem žrtev postane točno to, kar je napadalec in ima znotraj sebe dve osebi. In bolj gremo v gosti, fizično naravo, bolj se tudi v nas zalepijo fizično aspekti.
Ste vedeli, da se pri spolnem odnosu izmenja do 20.000 celic. Tu se to lahko zgodi, ker pridemo v stik. A pri posillstvu se ne dogaja samo to. Večina stvari je namreč energetsko-telepatskih. Posiljen človek je namreč posljen tako s čustvi kot mislimi druge osebe in v primeru fizičnega posilstva tudi s celicami. In nič od tega ni kompatibilno z drugim človekom.

Vsak od nas želi biti nekaj, vsak od nas želi nekaj predstavljati, kajti zakaj bi torej imeli potrebo čutiti in se poistovečati z nečim. Vse to se ne dogaja toliko na zavestnem nivoju, čeprav tudi, temveč se dosti tega dogaja za zavesami, v naših celicah in naši podszavesti. Sem smo prišli prepoznat, kaj je pravzaprav to, kar nas žene in od česa smo tako odvisni in izpusti vse dele nas, ki nam pravzaprav onemogočajo svobodno potovanje po naši lastni usodi.

Vse je že vnaprej določeno, da, a težava nastane, ko se odločimo, da pa bi mi želeli, da to, kar je že določeno, da bi to malček spremenili. In ko se to zgodi, se vse zkupaj sgodi zaradi dvojega. Prvič, ne želimo dopustiti, da je to, kar se nam dogaja, točno to, kar smo prišli doživet in drugič, ali pa celo prvič, da to kar okušamo znotraj sebe v obliki čustev, misli, občutkov ipd., da to ni to, kar želimo okušati.

Ljudje smo se prišli od identificirat na ta svet, čeprav se zdi morda čisto drugače. Vse svoje življenje namreč iščemo nekaj, kar bi nas osvobodilo, a ko to najdemo, odkrijemo, da je bilo iskanje samo brezpredmetno in da je odrešitev znotraj nas pokrenilo pravzaprav nekaj drugega, nekaj bolj preprostega, kot tisto, kar smo iskali.

Vedno nas pot življenja zapelje na stran tistega ali tiste, kar nam daje upanje, da bomo v njem ali njej našli tolažbo, ki nas bo odrešila našega težkega bremena, ki ga nosimo po svetu. A življenje ni tu, da bi nas odrešilo bremen. Tu je le zato, da nam ustvari pogoje za to, da bremena odpadejo - sama.