Zanimivo je, kako ljudje hlastamo za zunanjimi stvarmi. Pa da ne bo pomote. Zunanje stvari ti pomagajo preživeti, a če se podamo na neskončno potovanje odkrivanja tega, kar je že znotraj nas, potem je pač naše potovanje neskončno.

Ne, ne govorim tukaj o zunanjem potovanju, čeprav tudi. Vse namreč kar se zgodi zunaj nas, se najprej rodi znotraj nas. In če hlastamo za tem, da bi v neskončnost občudovali in čutili notranji občutek, ki nam daje potrebo po popolnosti, potem se kaj hitro lahko podamo na potovanje do neskončnega cilja.

Vse namreč, kar je, je neskončnost, hecno ne, in kam potujemo je neskončnost. Kar pa je tukaj zanimivo, pa je to, da to neskončnost želimo prijeti oz. jo držimo, kot da bi se nam lahko izmuznila. Hecno, ne.

Neskončnost je samo neskončnost in če jo iščemo znotraj nas, to samo pomeni, da nekje znotraj nas že obstaja. In to ne kot nekaj otopljivega, temveč kot nekaj neskončnega, kot nekaj, kar nima niti konca, niti začetka.

Vsa čustva in občutki, ki jih v našem telesu povezujemo z neskočnostjo, so samo približek, nekaj, kar nam to neskončnost lahko opiše. In v trenutku, ko dobimo pridih, da se da opisati, jo že držimo, tako v mislih, kot čustvih, občutkih in umu.

A kaj je neskoskočnost? Je neki prostor, ki nima meja, torej je brezmejen. In ker nima meja, se ga ne da opisati. Ne vemo niti kakšen je. Samo slutimo lahko. A v trenutku, ko nas nekaj spomnija nanj, prav v tistem trenutku, se pripnemo na to določeno idejo in se začnemo poditi zanjo.

Pa je to, za čemer se podimo zares neskončnost ali le predstava, kakša naj bi bila ta neskončnost? Ker, če je predstava, kako pa vemo, da je to, za čemer stremimo zares neskončnost? No, kjer je ideja, predstava, je to že nekaj končnega, nekaj, česar se lahko oprimemo. In v trenutku, ko se tega oprimemo, preneha biti neskončnost.