Vir slike

Jutro je del dneva, ko se človek ponovno uteleša v svojo energijo. In če ta prehod ni usklajen s tem, kar človek je, se lahko utelešanje dneva prekine, včasih bolj grobo, včasih manj grobo. To, na kak način se bo dan utelesil v nas je vsekakor odvisno od obremenjenosti z miselnim in čustvenim tokom ponoči, še posebno zjutraj, med dnevom in čez vse svoje življenje.

Ljudje smo dandanes vajeni, da je pred nami dan zato, da ga izkoristimo zase. Vendar pa to ni vedno čisto jasno, kaj to pomeni. Velika večina ljudi slepo prevzame navade drugih in se zakoplje v delo in prosti čas. A sem, na Zemljo nismo prišli zaradi tega, da se utrujamo miselno, umsko, čustveno, mentalno.

Človek se vsak dan uteleša na Zemlji samo z enim razlogom, vsi ostali pa sledijo temu, pa hočete videti ali ne. In tega še posebej dobro poznajo nekateri ljudje, ki so v življenju prepoznali svojo pravo bit, ali vsaj njen del, ki jih nagovarja, še posebej, ko so starejši.

Vir slike

Prisotnost je nekaj, kar vsebuje vse, čisto vse, od najmanjšega niča, do največjega pojava. Vsi se nekje zatikamo, v vseh je delček prisotnosti, ki je ne sprejemamo, če ne nebi bili več tukaj. Obstaja sicer čista prisotnost, razsvetljena v telesu, avatar, razsvetljenec, iniciant druge, tretje ali višje stopnje, a tudi ta je tukaj, da lahko skozi telesno resničnost prepozna globlji nivo tega, zaradi česar je tu, na Zemlji. V tej dvojnosti, ki nam je ponujena v upravo, je namreč z veliko jasnostjo videti nasprotja in ravno nasprotja so ta, zaradi katerih smo tu, na Zemlji.

Preden se seveda gremo učit o nasprotjih, se je dobro pozanimati, kaj se učiti. In s tem nam na zelo dober način postreže življenje samo, le izbrati moramo. Ko izberemo se je dobro pozanimati, kako se to učiti in ko vemo kako se učiti se je najprej potrebno vedeti kako se odučiti, ker če se ne vemo odučiti, kako pa se bomo lahko učili nečesa novega, ki nas pelje še globlje v zaznavo tega, kar smo se prišli naučit.

Vir slike

Ko prihaja iz glave je trdo, umsko. Ljudje bi morali govoriti iz srca, mehko, čustveno. A ne čustveno iz glave, temveč čustveno iz bitja, ker če ne prihaja iz bitja, je to nagovor uma in ne tistega, kar želi bitje sporočiti.

Vsak človek ima um, težava je le v tem, da ga nekateri uporabljajo preveč intenzivno. In ko ta intenzivnost naraste v vsakodnevni pojav, je to rinjenje. Naše bijte se umakne, umakne se tistemu, kar sili. Da, naše bitje ni vsiljivo, ne rine. Noče poškodovati nikogar in besede, ki prihajajo samo zaradi besed, so ranljive, brez globlje vsebine in ne dajejo iz sebe tistega, kar bitje rabi.

Tu, na svetu smo zaradi deljenja globlje vsebine, ne toliko zaradi vsakodnevnih floskul, ki so naperjene na rekombinacijo že usvojenega. Ljudje to namreč zelo radi počnemo. Šlo smo celo tako zelo daleč, da nam je rekombinacinja ustaljenega, vsakdanjega vrveža postala tako domača, da samo še opazujemo in opisujemo to, kar je že znano. Bojim se, da bi nas prevelo nekaj, kar je neznano. A naše bitje, to, kar je v njem, to je vedno sveže, neznano.

Vir slike

Ko gremo v cerkev naj ne bi bili v glavi, v umu in premišljevali o težavah. Tja naj bi se šli očistit tega, kar je za nas težava in če imamo nenehen fokus na to, kar nas bremeni, kako pa naj tišina, Bog, sprosti vse to, kar nas bremeni? Nemogoče!

V cerkvi bi morali biti ponižni, pa ne ponižni, da bodo drugi začutili, temveč ponižni, da bomo to čutili mi sami. Če to nismo, znotraj sebe ustvarjamo napetosti, takšne in drugačne in nas to pelje stran od tega kar tam iščemo.

Večina ljudi išče tam, v cerkvi, notranji mir. Okolje je vsekakor primerno, prežeto z duhovno vibracijo visoko razvitih duhovnih bitij, a če si sami ustvarjamo fokus v nekaj, kar ni notranji mir, nas vse to od notranjega miru odvrača.

Vir slike

Vsak organ ima svoje mesto, tak kjer se nahaja in čeprav zdravniki pravijo, da se da tudi brez njega živeti, je dobro, da se potrudimo in, da ne izberemo najlažje opcije, kako iti skozi življenje.

Vse namreč, kar počnemo v svojem življenju, vse se nekam shrani, bodisi kot napetost, bodisi kot prosti pretok. In pozneje nas ta ista napetost opozarja, da še vedno ni bila sproščena.

Napetosti se pojavljajo v obliki občutkov, čustev, misli, rinjenja… A ste že kdaj pomislili, da nam telo skozi občutke sporoča, ne seveda to, kako se ne počutimo dobro, temveč nam sporoča, da se s tistim, kar nam ustvarja upor še nismo soočili?

Seveda, naša vsakdanja rutina je usmerjena drugam. Ukvarjamo se z vsem tem, kar nam lahko da zunanji svet in med tem pozabljamo, da se to, kar se znotraj nas prebuja kot upiranje, zavračanje, lenoba ipd. Ukvarjamo se, kako to premagati.

Dostikrat niti ne vidimo ali ne želimo videti, da nas nagovarja neki fini, mehki topel del nas, ki je samo prizadet.

Vir slike

Isto je kot pri človeku. Če ne neguješ prisotnosti, je vse skupaj le skupek atomov, ki so povezani sami s sabo in pač počnejo kar pač počnejo. V trenutku pa, ko začneš negovati prisotnost, v čemerkoli že, pa se le ta začne odražati tudi v kvaliteti tiste, v čem jo neguješ.

In zakaj je prisotnost tako zelo pomembna? Ker je to primarna substanca, ki daje in poživlja življenje.

Ljudje smo dolgo časa vedeli za to, vse dokler nismo človeške prisotnosti nadomestili  s prisotnostjo nečesa drugega. Nežive stvari namreč ne morejo negovati prisotnosti, okrog česarkoli. V trenutku pa, ko začnemo negovati prisotnost, tudi človeško, z živo, iskreno in igrivo prisotnostjo nekoga, ki to prisotnost že ima, pa postanemo negovalec nove prisotnosti.

Zakaj je torej pomembna ekološko pridelana hrana. Le-ta bi morala biti pridelana v duhu življenja, ne le za biznis, ker v trenutku, ko več ni pridelana v duhu življenja, se tudi njena prisotnost neguje na drugačen način.