Vir slike

Ljudje vedno kreiramo, saj je naša narava kreiranje. Vse namreč, kar prihaja iz nas je kreacija, pa bodisi je to vdih ali izdih, beseda ali misel. Težava je le v tem, da se tega ne zavedamo.

Kadarkoli se kar koli zdi v nas ali okoli nas, je to kreacija, in da bi to dojeli moramo pogledati malo globje od same vsakdanje plitvosti življenja. Življenje nam namreč res da občutek, da je to kar ustvarijo misli, koncepti ideje, čustva ipd. naša kreacija in je, vsekakor je, vendar pa ne takšna kot se zdi.

Vse to kar prihaja iz nas namreč ni skreirala misel, ni čustvo, ne koncept, ne ideja. Vse to so le blueprinti naših kreacij. Kreira pa nekdo drug. In kdo je ta? No, za kaj takega moramo iti globlje, a še pred tem je potrebno po vedeti nekaj drugega.

Če je misel blueprint, pa blueprint je tudi ideja in zamisel, čustvo, potem  to od nekod izvira. In ta nekdo mora biti nekje višje oz. globlje v naši zaznavi. In kar je zanimivo, ta vedno ustvari to, kar je na nižjem nivoju.

Predstavljajte si to takole, kot je v vesolju. Sonce sveti in na nebu so oblaki. Kreacija je senca in vse kar je pod njo, ni osvetljeno.
Tako je tudi pri naših kreacijah. Vse kar ni osvetljeno z lučjo duše oz. višjega aspekta našega zavedanja, je v senci, torej ni kreacija duše.
Takrat je ta kreacije le umska, čustvena, miselna, konceptualna. In s tem ni čisto nič narobe. Ta kreacija je v popolnosti izpostavljena zakonom dvojnosti, skozi njo pa tudi sijejo zakoni karme.

Ker ni osvetljena z lučjo duše, je pač osvetljena z lučjo uma. Um, kot vemo je pač takšen in drugačen. En enem trenutku je to, v drugem nekaj drugega. Da pa bi lahko dosegel svoj stalen fokus, ga je potrebno scentrirati.

A kar se tukaj dogaja, se gre le za umski fokus. Luči duše še vedno ni.

Za kaj takega je potrebno, da se duša prebudi. Ponovno rojevanje duše v duhovni svet pa ni tako preprosto, če to pogledamo iz materialnega vidika, saj smo zelo ujeti vanj.

Duša ima namreč rada dobrohotnost, blagohotnost, ustrežljivost, in da bi tja prišli, je potrebna spontana stopnja vsega tega, ne tista, naučena z možgani. Možgani so vsekakor dobra iztočnica, saj pomagajo um fokusirati na nekaj, kar je pomembno.

Da pa bi lahko šli globje, pa je dober način, kako priti do spontanih načinov izražanja našega bitja, da se udeležimo neke vrste prostovoljnega dela. Takšno delo pomaga znotraj nas sproščati ujetosti v meso, saj človek, ljudje, ki jim pomagamo, nimajo začrtanih pravil, kako bi naj to potekalo.

Oni so kaki so in prostovoljno se podrazumeva za razliko od plača nega dela, kot nekaj, kar je bolj ohlapno, torej ne tako ovito v cilje, uspešnost, rezultate. Uspešnost pri takem delu ne bi smela biti in čez nekaj časa izvodeni takšna prioriteta.

Da si lahko dobrovoljen, uslužen, dobrohoten, prijazen, za toi ne rabiš ničesar. Vendar pa je potreben čas. Vse kvalitete v življenju se brusijo, in le-te postanejo najboljše, najbolj fine, če jim damo čas. Čas, pa je v današnji družbi nekaj, kar zna biti težava.

Doma smo pridobili vrednote. Bodisi je to bilo, da je treba hitreje, ali počasneje. Nekateri so preprosto prehitri ali prepočasni. Poleg tega, pa še ni prave pristnosti. Doma nas naučijo v skladu s tem, kar so in tudi mi to počnemo sebi in drugim, ko se sprehajamo in integriramo v družbo.

Vzgled je vsekakor pomembna stvar, a če je pravilno usmerjen. Vsi namreč ne zmorejo tistega lepega, kar je potrebno za prebujenje duše.
Da bi lahko počasi začeli prebujati dušo je potrebno najprej videti sebe kot nekaj ločenega od živalskih nagonov in nižjih čustev. Potrebno je začeti goji vzvišena čustva in ta nas podpirajo, ne tista nizkotna.

Človek na poti do superčloveka oz. do človeka, ki prepozna sebe kot instrument kreacije prehodi dosti poti, dosti čustev in namenov, nagonov je potrebno zatirati. Potrebno je postati dober človek, ki ima čim manj pomanjkljivosti, ki bi ga lahko vodile stran od njegove ravne poti, do tja.

Komaj, ko se začnejo topiti tiste otopelosti, globoke prizadetosti in vse tisto, kar povzroča, da odreagiramo nagonsko, spontano ali kakorkoli drugače, da bi vrnili »milo za drago«, je tukaj ovira. Duša se ne more in tudi noče odpreti prej, kot človek pokaže, da si želi biti drugačen.

Vir slike

Zanimivo je stanje mamice, ko nosi v sebi otroka. Seveda se sveti, če skozi njo sveti otrokova duša, kako pa ne. Mora si pripraviti svoje bivališče, more si pripraviti teren za svojo usodo, da bi se lahko zgodilo. Seveda se mora roditi ali ne, in to ni pogojeno z mamico. No, malo že, a vse je vnaprej določeno.

Otroška duša si je izbrala mamico, ki je primerna, da bo lahko privekal na svet, kot otork z vsemi potenciali, ki jih potrebuje za svoje materialno potovanje, ali ne. In zakaj ne? No, ker se morda njegovo potovanje zaključi še preden se je rodil.

Ni namreč pot vsakega otroka ista. Nekateri se pač ne rodijo, ker je to njihova izkušnja. Izbral je izkušnjo, ko jo vsak od nas izbere. In njegova je bila inkarnacija in potem smert, v temi. Tudi za to moraš imeti pogum, saj nekateri otroci samo pridejo, da mamicam izboljšajo njihovo življenje.

Vir slike

Ves svet nas uči, privlačite, odbijajte, a le malo takšnih je, ki bi nas učili, bodite, in tisto, kar je potrebno, bo prišlo samo. Biti ne pomeni čakati, vsekakor ne v umum, temveč biti v bitju. Dovoliti si, da ste takšni kot ste.

Vas ne uči zakon privlačnosti, da bodite to, kar ste, da se počutite dobro takšni, kot ste?

Počutiti dobro se je nemogoče, če nismo v bitju in ne dopuščamo, da se zgodi, kar se pač zgodi. Tudi zakon privlačnosti to uči, a ne? No, tukaj se gre za malo drugačno dopuščanje, kot umsko.

In kakšna je razlika med umskim dopuščanjem in med dopuščanjem duše?

No, pa poglejmo najprej dušo.

Vir slike

Da bi pritegnil duhovno inteligenco, je potrebno, da se je najprej zavedaš. A to ni zgodba kar tako. Do tega zavedanja mora priti znotraj, ne zunaj, kajti pokličeš jo odznotraj.

Vsak stik je narejen od znotraj, že če pogledamo človeško izkušnjo. Tudi tam najprej vzpostavimo stik s svojimi čustvi, mislimi in šele potem stik iniciiramo. Pogovor je možen samo, če prihaja to, kar prihaja od znotraj.

Mnogi mislijo, da je stik nemogoč, če govorimo iz glave. Seveda je mogoč, a takrat ni tako pristen, Še več, bolj si stvari izmišljujemo bolj je nepristen.

Da pa bi stik naredili pristen, pa mora priti od znotraj. In bolj od znotraj prihaja, bolj je pristen.

Vir slike

Veliko ljudi je v miru, a težava je v tem, da ta mir ni notranji. Vse prevečkrat je le zunanji. Naučeno smo iskati zunanji mir in ugodje, med tem pa pozabljamo na našo notranjo naravo.

Sicer pa, kako ne, saj notranja narava za večino ljudi ne obstaja. Obstajajo pa zunanje stvari, zunanji fenomeni, objektivne meritve, subjektivnega pa ni.

Kljub temu, da smo vsi drugačni, da vsak od nas sprejema sebe na drugačen način, je subjektivno še vedno tabu tema, tisto pa kar objektivno ni mogoče izmeriti, pa je temelj notranjih blodenj, tako vsaj pravijo.

Vse kar je subjektivno je torej nedelujoče z vidika znanosti, saj se tega ne da objektivno izmeriti in kljub temu, da preveva ves svet subjektivnost, saj smo vsi prej subjektivni, kot objektivni. Subjektivne izkušnje in ljudi znanost in znanstvene razprave kaj hitro naredijo nevedne. (Seveda razen, ko se gre za umetnost, služenje denarja, koncerte, ki objektivizirajo subjektivno izkušnjo.)

Subjektivna izkušnja je nekaj, kar je primarno, pa kljub temu še vedno verjamemo objektivnemu. Zanimivo je dejstvo, da raje verjamemo objektivnemu pokazatelju, kot bi verjeli subjektivni misli ali občutku.

Vir slike

Namen meditacije je uskladiti svoje polje z višjo inteligenco. In ko se to zgodi za kar nekaj časa, postane povezava permanentna.

Višja inteligenca je bog, sveti duh, veliki duh, torej tisto, od kod vsi prihajamo, vključno z vsem, kar je znotraj in zunaj. In če se vemo dovolj umiriti, dovolj poravnati s svojo višjo naravo, potem se tudi poravnavamo z višjo inteligenco.

Ni vsaka višja inteligenca namenjena temu, da se z njo poravnavamo. Seveda se poravnavamo s tisto, ki jo imamo v mislih ali s katero se hočemo. A če ta ni uglašena na našo visoko naravo, potem morda ne bo prišlo do poravnave, vsaj ne do popolne.

In če ne pride do popolne poravnave? No takrat smo neuglašeno s tem, s čimer se želimo uglasiti.

V tem sicer ni nič narobe, ker se preprosto z nekaterimi naravami oz. inteligencami ne moremo. Preprosto nismo z njimi kompatibilni. A ko smo popolnoma poravnani, prevzamemo njene lastnosti.