Vir slike

Je nekaj, pa ni nekaj. Kaj le je? Je brezpogojni tok življenja, ki teče skozi nas. Je reka, ki teče in jo lahko čutimo v sebi, kot neki neviden tok, ki teče od zgoraj navzdol, je nekaj kar nas poživlja. In če je ni, no potem nas vse moti, zapletemo se v materialnost in stvari so dokaj pogojene.

Če toka, ki ga morda zaznavamo, morda ne, ni, potem imamo eno orodje manj, s katerim lahko gledamo, vrednotimo svojo resničnost. Resničnost ni vedno to, kar je. Včasih se nam zdi bolj brezpogojna, da jo bolj sprejemamo, drugič spet ne. Ko pa smo popolnoma zapeti v materialne vidike življenja, pa nas dobesedno tepe.

A tega ne počne toliko zunaj, čeprav tudi, temveč notri, znotraj nas in nas nenehno opozarja na to, kar bi lahko bilo bojše ali drugače. Gre se pravzaprav za tok reke, ki je zelo počasen in kot počasna rekea, se zaletava v čeri, vijuga počasi. Ko pa je tok hitrejši, ruši vse pred sabo, odnaša tudi vse samo postavljene meje, ki smo si jih napletli v naši glavi.

Vir slike

Vsak od nas ima svojo, vibracijo mislim. In vsaka je unikatna. Drugačne višine, druge frekvence, pa še spreminja se, glede na frekvenčni rang, ki je znan vsakemu posamezniku.

Vsak od nas namreč ve, kje je njegova meja, no vsaj moral bi. In če ne, no, potem pa mora iti izkušat življenje, da ga le to nauči, kje je njegova meja. In tukaj ne govorim o statični meji, temveč o meji, ki jo je na takšen ali drugačen način pripravljen varovati.

Ljudi, ki svoje meje ne poznajo ali vsaj nimajo dovolj utrjene, kaj zlahka prestopajo, tako svojo, kot mejo drugih ljudi. In podobno je z bitji, zato pa govorimo o evoluciji, najprej o osebnostni, potem pa o duhovni…

Vir slike

Človeška rasa se rada vrača na stvari, dogodke, k ljudem, ki so jih fascinirali. Vse kar nastaja je namreč prepredeno z neke vrsto vibracijo in tudi sam inicialni stik s tem, s čimer se človek sreča je. A ne vračamo se tja zaradi tega, da bi nekaj doživeli, temveč zaradi tega, kar nam to obljublja.

Vsak človek je prežet z nečim in to oddaja, prav tako dogodki in stvari, saj je vse iz neke vrste energije in njena kvaliteta je tista, ki povzroči znotraj nas, kar pač povzroči. In v trenutku, ko se od te določene kvalitete oddaljimo, učinek začne pojenjevati.

Upanje je tisto, ki nas ponovno in znova privlači. Zaradi upanja bi šli na konec sveta. Vendar pa je ob tem dobro ne pozabiti, da smo določeno stvar doživeli tam in takrat in če nismo dobro bili usklajeni s tem, kar smo bili tam in takrat, nas je stvar začarala še z vidika naših lastnih predstav, kako bi naj bilo.

Vir slike

Ljudje jo čakamo, tako zunaj kot znotraj. A kaj je tisto, kar je najbolj pomembno za nas? Naš um bo rekel zunaj, seveda. A če pogledamo na zgodbo malo širše, se nam stvari začnejo kaj hitro razlikovati in začnemo prepoznavati, da temu ni čisto tako.

Kaj pa je pravzaprav zunaj? Je zunaj nekaj zunanjega ali je to nekaj kar je nekje drugje, mogoče povsod?

Starodavni modreci so rekli, da kakor zunaj, tako znotraj, in obratno. Pa je temu res tako? No, pa poglejmo…

Vse kar se dogaja zunaj nas ima vzrok znotraj nas, saj se najprej pojavi občutek znotraj nas in potem le še odreagiramo na to, da bi ta občutek zadovoljili. In bolj hlastamo za zunanjim, bolj se veča razdalja med notranjim in zunanjim.

Vir slike

Zakaj govorimo o željah drugih? Kaj pa naše lastne? No, prav o tem se gre, kajti, ko postanemo vibracija nekoga drugega, naša želja utihne. In kaj se takrat zgodi? V popolnosti se podredimo onemu, ki nam pomaga.

No, mogoče ne na nivoju, nekih stvari, a zagotovo na nivoju stvari, ki jih želi on, kajti njegova vibracija preplavi naše želje samo na tistem nivoju, na katerem jih želi. In kateri so ti nivoji?

Vsa bitja v obstoju rastemo, se razvijamo, kar pomeni, da ni nujno, da če nekdo prihaja iz duhovnega sveta, da je bolj razvit kot mi sami. To, da prihajajo iz duhovnega sveta pomeni pač, da samo prihajajo iz duhovnega sveta. Nič več in nič manj.

Vir slike

V duhovnem svetu, ali povejmo raje, v vsem obstoju, obstajajo dobra in slaba bitja. Nekatera si na račun svoje komunikacije in interakcije želijo takšne in drugačne izmenjave, druga spet ne; in delujejo tudi na različnih nivojih. In prav nivo od koder deluješ je pomemben, kajti bolj je bitje moralno razvito, manj ima potrebe, da čaka nazaj. In zakaj je to tako pomembno?

No, bitja, ki čakajo nekaj v zameno, vedno »pomagajo« s figo v žepu. Vedno želijo namreč nekaj nazaj. A namen pomoči ni, da ti nekaj profitiraš, namen pomoči je, da druga stran dobi to, kar rabi. In če ji vsiljuješ svojo pomoč zato, ker hočeš v zameno pozornost, ljubezen, denar, energijo, potem, no, potem, to ni ravno pomoč.