Vir slike

Kako se pravzaprav ustvari proces? Je to nekaj otipljivega? Vsekakor je, a prihaja iz neotipljivega in če ga želimo začeti, ni, ne moremo ga. Lahko le ustvarimo pogoje, da se začne.

Zdravilni proces ni nekaj, kar izvira iz otipljivega. No, lahko, a potem je to nekaj drugega, kot zdravljenje in izpuščanje vzrokov za zagozdenost. Vse težave namreč izvirajo iz nematerialnega, kot vrojene tendence.

Vsaka tendenca pravzaprav najprej pride iz nematerialnega. In kako to vemo? No, če smo dovolj pazljivi, kar vznikne v človeški zavesti kot nekaj, kar se želi izraziti, pravzaprav pojavi nekje znotraj nas kot skrček, skupek energije, čustev… in šele potem na ravni našega zavestnega hotenja, ki želi iz tega, kar čutimo oz. zaznavamo nekaj narediti.

Vir slike

Slovenski jezik ne omogoča, da bi izrazili iz sebe vse kar želimo izraziti, prav tako nam tega ne omogoča družina, prijatelji… Nekaj je znotraj nas, kar se želi izraziti, pa se ne more. In to je eden razlogov, da govorimo o »vzorcih«, ki nas preganjajo skozi življenje.

Vsak od nas čuti, saj smo čuteča bitja in včasih je zelo težko izraziti nekaj, kar čutimo, saj nimamo znotraj sebe orodij oz. načinov, kako to spraviti ven [iz sebe]. Predstave, ki jih gojimo, občutki, ki se porajajo, vse to je zelo individualno za vsakega od nas in že ko jih komuniciramo z drugimi, izgubijo delček naše lasten čarovnije.

Pa ne samo zato, ker nas drugi razumejo drugače, temveč in predvsem zato, ker tudi sami ne moremo vsega tega, kar čutimo v popolnosti ubesediti. Ljudje, ki so bolj v stiku sami s tem, kar čutijo, lahko le-to izrazijo dosti bolj čisto, jasno. Za njih se pravi, da so bolj prisotno, saj lahko dosti bolj plastično komunicirajo o tem, kar se v njihovem življenju dogaja.

Vir slike

Svet, ki ga imamo znotraj, v naši glavi, umu, čustvih, mislih ni le svet, ki samo obstaja in plove. Plovba naših misli, čustev in vsega ostalega, kar se nam pojavlja v zavestnem stanju je pogojeno z notranjo potrebo. Je potreba, ki prihaja od daleč, daleč, daleč.

Vsak od nas je nekje nastal. In ta nekje ni v spermijih in zigotah. Ne mnogo prej je prišlo do tega, da smo se formirali. Ko ja nastal svet, vse kar je. Ko je vse začelo obstajati.

Kaj pa je pravzaprav obstoj? Obstoj je nekaj, kaj je zelo osebnega, nekaj kar vsak od nas doživlja znotraj sebe.

Ne gre se toliko za to, kar je zunaj, objektivno, nekaj kar nastaja in izgineva. Ne, gre se za naše subjektivno dojemanje tega, kar pač dojemamo. Ta naša izkušnja je, kako naj povem, na, »osebna« in tega ne more opisati nič objektivnega.

Vir slike

Od kod smo ljudje navdihnjeni, da čutimo? Ali to kar čutimo, čutimo, ker to tako hoče telo, ali to čutimo, ker se hoče nekaj iz tega čutenja razviti?

Vsekakor imamo ljudje zelo precizen merili mehanizem, ki se mu pravi človeško telo. In telo vsekakor čuti to, kar čuti iz razloga, ker je tam nekaj za čutiti. A kaj, če je za tem še kaj več?

Čutenje je vsekakor čudovita funkcija, ki nam da občutek o tem, kaj se dogaja z nami. Kljub temu, da je ves svet orientiran na to, da nam prebudi zunanje čutenje, ter nas poizkusi zavarati s tem, kar nam daje, pa se še vedno, preden začutimo le to v obliki nekega signala prenese v naše telo, da bi se potem to lahko odzvalo.

Zanimivo, da se telo odzove le na tisto, kar mu je poznano. Podobno kot osciloskop ne more zaznati prihaja vetra, lahko naše telo zazna samo tisto, čemur je namenjeno. Z eno bistveno razliko…

Vir slike

Skozi vse nas struja življenje. To je nekaj vrojenega, nekaj, kar pride z telesom, v katerega smo rojeni. Ali pa pride telo z življenjem, ki samo obstaja kot takšno.

Telo je produkt življenja, zato bi kaj težko rekli, da je življenje produkt telesa. Vse namreč, kar je v telesu, je prežeto z življenjem. Tudi okoli njega je življenje, ki ga mnogi opisujejo kot avra, energetsko polje, bio polje… Mnogo imen ima.

Zanimivo bi se bilo vprašati, kaj nastane prej, polje, ali telo? Kljub temu, kako bi to opisali, pa je dejstvo, da tudi novo življenje najprej pride iz nematerialnega, iz misli, namenov, čustev.

Ko prihaja do novega začetka življenja, vedno najprej obstaja namen, pa četudi se gre samo za spolni odnos, kajti besede pripeljejo…

Vir slike

Narava procesov je trajanje, a ker sami v sebi še niso zadovoljni, je njihova narava tudi dopuščanje. Dopuščanje je ena največjih vrlin stvarstva, ki dovoli posamezniku, njegovemu procesu, procesu narave, viharju ipd., da se razvije do konca.

Vsak proces je popoln sam v sebi, ne glede na to, kako se odvija. In njegova narava, je narava razvijanja. Ko proces pride do konca, postane prazen in s to svojo praznostjo lahko oblikuje nov proces, če želi.

Vsak proces ima svoj začetek in konec. Začne se, ker nekaj, kljub temu, da je popolno, hoče dvigniti na višji, na novi nivo harmonije. In med njegovim potekom, se to dogaja.

Jezen človek, ki je popoln sam po sebi, vstopi v proces, da se njegova notranja harmonija dvigne na nov nivo harmoničnosti. Med tem potekom, med potekom procesa, se le ta brusi in pili in na koncu, kot je zelo slikovito povedal znani sufijski pesnik Kahlil Gibran, te proces sam križa, potem te pa pošlje nazaj v življenje, da to kar se je razvilo, da učiš naprej.