»Vsak od nas ga ima, samo dovoliti si ga je potrebno izpustiti na plano. Notranji ogenj je notranje gorenje, ki človeka gori v življenju. Gori pravim, ker smo pravzaprav na tem prečudovitem planetu, da zgorimo v resnico in iz nje zaživimo to kar je. Sem nismo prišli trpet, temveč izgoret in zaživet čisti, od nečistoč prežgan svet.«

Ljudje nosimo v sebi neizmeren potencial, ki pa lahko pride do izraza le v stiku z drugimi ljudmi, kajti le tako postane opazen ker v nasprotnem sploh ne bi bilo pomembno za nas kot posameznike, če ta potencial imamo ali ne. Večino življenja se ukvarjamo s tem, kaj je in kako na najbolj primerne način izkoristiti ta potencial, ki je v nas. Nekaj smo se ga že naučil odkriti, a znotraj nas ga je še mnogo več. Vprašanje je le, če si upamo pogledati temu potencialu v oči.

Kljub temu, da se zdi, da so se nam življenja po šolanju, uradnem izobraževanju, vsaj večini, največkrat zaustavila, pa nam življenje nenehno pripravlja tkašne in drugačne izzive s katerimi nas direktno poriva in sili, da bi izrazili tisto, kar se skriva v nas, da bi lahko zaživeli polno življenje. Vsak od nas ima izbiro, ki se je pravi svobodna volja, če se bo ali ne odpravil na pot in poiskal ta potencial. In kat velikega pomočnika na tej poti nam življenje postavi na nasprotno stran, da ga lahko neposredno vidimo, sočloveka kot ogledalo v katerem lahko vidimo ta potencial, ki se skriva znotraj nas samih. Vendar pa to, kar nam drugi kažejo nemalokrat dojamemo napačno in se upiramo temu kar vidimo. In čemu se pravzaprav upiramo? Sebi, svojemu potencialu in spoznanju, da je znotraj nas dosti več za izraziti, kot to počnemo ali smo si sploh mislili, da je to mogoče.

Ljudje ustvarjamo iz vsega kar smo in nismo samo fizična bitja, kot to želijo prikazati nekateri. Smo tudi čustvena, intelektualna in duhovna. In kako ustvarjamo? Iz vsega kar smo…

Vsak od nas je zavesten in vsak sam se odloča, kaj bo čutil. S tem, ko bo to čutil, bo tudi treniral sebe, da bo vedel poustvarjati vibracijo, kot jo čuti. In če je to strah, bo ves čas privlačil v svojo zavest vibracijo strahu, ki jo bo tudi zaznaval v svojih čustvih, kot tudi svojem telesu. In podobno z vsemi ostalimi vibracijami oz. čustvi oz. občutki. Tako rekoč, ustvarjal bo svojo resničnost, a vprašanje, če takšno kot si jo želi v svoji zavesti in umu.

Ljudje bi si želeli čutiti sebe, vendar pod njihovimi pogoji. No, naj vas spomnim, da je to nemogoče, če želimo to storiti 100%. Ne smemo pozabiti, da smo vsi vse in da vsi čutimo vse in to le z enim razlogom. Da pomagamo drug drugemu ozavestiti, kaj smo sami, namreč.

Zgodba gre tako… Ker smo vsi vse in ker vsi čutimo vse, je tudi logično, da vse kar se zgodi nekomu, da tudi to zaznavamo vsi. Samo od nas je odvisno ali bomo to tudi v resnici priznali kot del nas, saj je tudi on del nas oz. je njegovo čutenje del našega čutenja, ali pa bomo vse skupaj potlačili in s tem naredili nekaj, čemur se pravi samo zanikanje. Prenehali bomo namreč čutiti del sebe, ki predstavlja onega drugega, a še vedno je to tudi del nas samih. Zapleteno, mar ne?

Ljudje zaradi potrebe po osredotočenosti  dostikrat počnemo v življenju to, kar nam ne bi bilo treba. Misli nas kar zapeljejo v situacije nejasne in nečiste presoje, ki potem vodijo do dejanj zaradi katerih nam pozneje ni vseeno. Naše odločitve, ki prihajajo iz takšnih misli pa ponesejo našo zaznavo in razumevanje onstran meja, ki smo si jih postavili za svoj svet. In prehod je dostikrat boleč, saj nam ne dovoli, da bi prešli nazaj tja od koder smo prišli. Kljub vsej bolečini pa smo se nekaj naučili in samo od tega kako močno se oklepamo preteklosti je odvisno kako hitro bomo spregledali to, kar je potrebno, da bomo lahko nadaljevali življenje na novi razvojni stopnji, modrejši in pametnejši.