»Vsak od nas ga ima, samo dovoliti si ga je potrebno izpustiti na plano. Notranji ogenj je notranje gorenje, ki človeka gori v življenju. Gori pravim, ker smo pravzaprav na tem prečudovitem planetu, da zgorimo v resnico in iz nje zaživimo to kar je. Sem nismo prišli trpet, temveč izgoret in zaživet čisti, od nečistoč prežgan svet.«
Čisto vsak od nas ima svobodno voljo za kaj se bo odločil. Lahko živi resnico, tisto, ki ni povezana z umom, egom ali pa tisto, ki živi iz njega. Razlika med obema je v tem, da je prva tista pristna, ki prihaja iz globin našega bitja, ta druga pa tista, ki prihaja iz naših misli. Gre pa se v bistvu za to, da pri prvi dovolimo, da naše bitje izžari žar, ogenj, ki ga želi, pri drugem pa si ta ogenj naš um prikroji malček po svoje.
Po katerokoli poti že hodi posameznik. Razlika je le v tem, če živi subjektivno resnico skozi objektivno in se ob tem subjektivne ne zaveda ali pa živi subjektivno v popolnem svojem sijaju in z njo ustvarja to kar si želi, kajti pri prvem načinu se to le zdi, da je tako. Vsakdo od nas ve kaj si želi in zna kako to storiti. Pa res?
No, pri ne zavedanju subjektivne resničnosti človek sicer živi v objektivnem svetu na katerega ima omejen vpliv, pač v skladu s tem kar verjame in kako globoko je v tem objektivnem verovanju, a je njegov pogled dokaj ujet v objektivnost. Ko se pa poda ustvarjat iz svoje subjektivnosti objektivno takrat pa tudi ve kaj in kako. Še več, ve tudi, kaj ga poškoduje, mu jemlje energijo in zaradi česa umira. Takrat človek ve, kaj je za njega prav in kaj ne.
Za njega pravim, ker se ves čas gre samo za njega. Vse namreč kar prihaja, prihaja iz njega, izžareva tako rekoč. Razlika je le v tem, ali pusti da to izžarevanje v popolnosti pride ven na plano, ali pa se zastavi pred nepredirno bariero, ki ji nekateri pravijo tudi blokade, ujetosti, čustvene omejitve ipd.
Vsak od nas je svoboden. Vsak od nas je svoboden v svojih odločitvah kako bo gledal na resnico. Se bo z njo ves čas bojeval in izžarevanju zaustavljal pot ali pa mu bo dovolil, da se v popolnosti realizira v materialnem svetu. No, razlika je v tem, da v prvem primeru pride do dušenja potencialov, v drugem pa do popolne realizacije le-teh. V prvem se drži nazaj, životari, v drugem blesti in sam ustvarja to kar si želi, življenje mu je naklonjeno.
In zakaj naklonjeno? No, preprosto zato, ker ga hoče živeti in izživeti točno takšnega kot le to izžareva iz njegovega bitja. In če ne? Potem pa pač ne, a takrat se začnejo postavljati zapore tako v čustvih, kot občutkih, seveda pa predvsem v mislih. Takrat človek preprosto živi življenje skozi dosti manjši prostor zavedanja kot mu je na razpolago.
Človeku je v njegovem življenju na razpolago celoten prostor potencialov in življenja. Raj, dobesedno. A izbira je njegova lastna. Bo živel raj ali pa kaj drugega? Izžarevanje je tisto, ki igra pri tem največjo vlogo, izžarevanje življenja, ki mu dovolimo izžarevati skozi naša čustva, misli in občutja.
In kako zaživeti popolni potencial tega kar imamo na razpolago? No, najprej se je potrebno zavedati, da to kar v našem telesu ustvarijo misli iz občutij in čustev, da to pravzaprav nismo mi, da je to pravzaprav le projekcija le-teh na platno zavesti. In ko so na platnu zavesti takrat se igra šele prav začne. Potopimo se v bazen drame, ki se skoraj dobesedno igra sama s sabo. Razen, če igro prepoznamo. Kajti če je drama, potem ne dovolimo izžarevanju življenja, da pride na površino v čisti obliki.
In kako prepoznati dramo? Vse kar je potrebno je biti pozoren na misli, čustva in občutja v našem telesu in ne identificirati se z njimi. In ko se ne poistovetimo z njimi, takrat vemo kaj je drama in kaj ni.
