Človeška prisotnost je vse kar je. Še več, to je vse kar je življenje, saj v njej doživljamo ves svet. Vse namreč kar vidimo, slišimo, čutimo, za vse je odgovorna naša prisotnost.
Kaj je pravzaprav ta prisotnost? Je del telesa, del čutenja, nakega nevidnega polja? No, gre se za nas same. Mi smo prisotnost in četudi je ne zaznavamo, smo še vedno ona. Razlika med mojo in med drugimi je morda le ta, da so druge drugačne.
Vsaka prisotnost ima drugačne lastnosti. Nekatere so si bolj podobne, nekatere spet ne, a vsaka od nas ima malček drugačne lastnosti. Namen tega je, da se lahko o sebi še kaj več naučimo in postanemo bolj celoviti v svoji enosti.
Vsaka prisotnost je najprej enost in šele potem, ko jo začne človeški um razdeljevati postane le-ta dvojnost. Oh, kako čudovito je življenje. Najprej smo enost, potem dvojnost in... No, potem spet iščemo enost, se hočemo zliti z njo.
Kako je to mogoče? Polje življenja je vedno enost, nedeljiva, ne ločena enost. Je polje, ki je takšno, kakršno je. V trenutku pa, ko mu um začne določati lastnosti, pa postane malček drugačno, ne več le takšno kakršno je.
Veste um je čudovita kreacija samega sebe, življenja samega. Zanimivo kako je ta enost, ta večno enaki občutek za življenje iznašel v sebi način, kako se razdeliti na dvoje. Ustvaril je skupek misli, ki ga nenehno vlečejo in trgajo na dvoje.
In iskanje sebe? No, to je le prepoznava, da so te misli, ti potegi in privlaki le nekaj, kar je življenje samo ustvarilo, da te potegnejo iz občutka enosti.
