Ljudje nosimo v sebi neizmeren potencial, ki pa lahko pride do izraza le v stiku z drugimi ljudmi, kajti le tako postane opazen ker v nasprotnem sploh ne bi bilo pomembno za nas kot posameznike, če ta potencial imamo ali ne. Večino življenja se ukvarjamo s tem, kaj je in kako na najbolj primerne način izkoristiti ta potencial, ki je v nas. Nekaj smo se ga že naučil odkriti, a znotraj nas ga je še mnogo več. Vprašanje je le, če si upamo pogledati temu potencialu v oči.

Kljub temu, da se zdi, da so se nam življenja po šolanju, uradnem izobraževanju, vsaj večini, največkrat zaustavila, pa nam življenje nenehno pripravlja tkašne in drugačne izzive s katerimi nas direktno poriva in sili, da bi izrazili tisto, kar se skriva v nas, da bi lahko zaživeli polno življenje. Vsak od nas ima izbiro, ki se je pravi svobodna volja, če se bo ali ne odpravil na pot in poiskal ta potencial. In kat velikega pomočnika na tej poti nam življenje postavi na nasprotno stran, da ga lahko neposredno vidimo, sočloveka kot ogledalo v katerem lahko vidimo ta potencial, ki se skriva znotraj nas samih. Vendar pa to, kar nam drugi kažejo nemalokrat dojamemo napačno in se upiramo temu kar vidimo. In čemu se pravzaprav upiramo? Sebi, svojemu potencialu in spoznanju, da je znotraj nas dosti več za izraziti, kot to počnemo ali smo si sploh mislili, da je to mogoče.

A hkrati s tem, ko v drugem vidimo naš potencial, pa v njem vidimo tudi njegovega, ki se kaže skozi našega lastnega. Lahko zaznavamo in to tudi počnemo na mnogih nivojih, ki so nekateri zavestni, nekateri pa podzavestni, če je ta potencial izražen do konca ali ne. In vendar ne smemo pozabiti, da hkrati zremo v svoj lasten potencial, v tisto, kar tli tudi znotraj nas samih. Pred zanimivo zgodbo nas je postavilo življenje in nam zbralo še bolj zanimivo pomoč pri odkrivanju svojega lastnega potenciala. Ko nas namreč kaj jezi ali moti v drugem je velikokrat to tudi naš lasten izraz, ker drugače nas to ne bi motilo.

Z drugimi besedami, tudi mi moramo imeti nekaj, kar je podobno temu ker je v drugem, ker drugače se ta dva dela, ki motita medsebojno sploh ne bi videla. Podobno kot če gledaš rumeno barvo in si barvno slep na rumeno. Preprosto je ne vidiš, ker ni v tebi receptorja za rumeno barvo, ki pa seveda, če ga imaš, postane zelo očitna v naši zaznavi. Vsa ta jeza, vsa ta bes, želja po nadziranju ipd., vse to je del nas samih in kot tako najprej vpliva na naša lastna telesa, kjer to tudi najprej zaznavamo. Torej, rumeno najprej vidim in zaznam v svojem telesu in šele nato lahko odreagiram in pokažem ali izrazim, da sem videl rumeno.

A rumena na v tem kontekstu ne moti toliko kot tisto, kar zaznavamo kot neko za nas moteče čustvo, kajti rumena ponavadi ni oplemenitena z nekim čustvom, razen, če je del neke kompozicije, ki jo je ustvaril nekdo in jo nabil s čustvenim nabojem. Takrat pa to rumeno zaznavamo malček drugače, torej čustveno obarvano in če seveda imamo dovolj razvite receptorje za čustva, ki se nahajajo v tej rumeni to zaznavamo na zavestnem nivoju, če ne pa je zaznava podzvestna, a ne glede na obliko zaznave vpliva na nas.

In kaj ima s tem potencial, ki je ali pa ni znotraj nas? Ker torej vsi zaznavamo vse, zaznavamo bodisi na zavestni ali podzavestni ravni, to kar nam drug sporoča. Če je naša zaznava zavestna imamo na razpolago svobodno voljo, da se nanjo odzovemo v skladu s tem kar pač čutimo v povezavi z njo, če pa ne pa je odziv več-manj pozdavesten.

 

 

Naše zavestne zaznave, to kar zaznavamo kot zavestno mišljenje in čutenje pa je tu zato, ker pač potenciale, ki so znotraj nas lahko obvladujemo le v takšni meri, kakor daleč je razvita naša čustvena zaznava oz. čustveno telo. Je pa zavestna zanzava tukaj še zaradi enega pomembnega razloga. Namreč, da nam pomaga, da skozi zavestno dojemanje ozavestimo oz. se naučimo, kaj je tisto, kar bi lahko spremenili, da bi prišli še preostali potenciali, tisti, ki so v podzavestnem delu, na plano. In soljudje, naši dragi bratje in sestre so tukaj, da nam kažejo te v podzavesti skrite potenciale, ki jih najprej seveda zaznavamo isto kot te na zavestni ravni.

 

 

Kje so torej potenciali v drugih ljudeh? Svoje potenciale vidimo, ko pogledamo kaj pri drugih občudujemo, kaj nas navdušuje, kaj bi pa tudi mi počeli ipd. To so tudi naši potenciali, ker čustva občudovanja, ugodja, navdušenja ali pa samo »zakaj pa jaz tega ne počnem«, izbijajo iz naše podzavesti kot bežen spomin, ki govori o naših potencialih. In potenciali vsakega posameznika so izraženi v njegovem izrazu, v njegovih stvaritvah, v čisto vsem kar izrazi. In tudi ko kupujemo, kupujemo v bistvu stvari, ki nas spominjajo na naše potenciale. Samo kupovanje in marketing ni namenjen le potrošništvu in potrošniški kulturi, temveč je namen vsega tega mnogo širši. Namen je, da v vsem tem kar kupimo vidimo, to kar kupujemo in da potem to tudi prepoznamo kot del nas samih, ker ko se to zgodi, postane potencial, ki ga vidimo v drugem naša resničnost. Mi postanemo ta potencial, ker ga začnemo potem tudi izražati skozi naša lastna čustva in čutenje, hkrati pa z njegovim izrazom plemenitimo svoje in življenja drugih.