Vse kar se v telesu dogaja, vse je preobrazba. Preobražamo hrano, zrak, kinetično energijo… Preobrazba je temelj življenja. Človek pač po naravni poti ve preobraziti nekaj v nekaj drugega. In če gremo še globlje, so preobrazbi izpostavljena tudi čustva, misli, ideje…
Vsega kar se človek loti je na splošno preobrazba, saj spreminjamo prostor, kjer se nahajamo. A ni, zanimivo, samo skupek kvantne energije, Duha, Polja, ki pa ni materialen, ne zaseda pa niti časa, niti prostora. Vse kar se dogaja, se dogaja znotraj tega vsega.
Kot Duh smo prišli na Zemljo, Duh, ki se skozi svojo preobrazbo plemeniti in namen tega plemenitenja je, da postaja boljši, bolj prijazen, bolj uslužen, bolj dobrohoten. In tukaj ne govorim o spremembi čustev in misli, ki prihajajo iz uma, temveč o tistih, ki postanejo sestavni del karakterja posameznika.
Sem smo prišli preobražat, predrugačevat in ponovno integrirat v nas finejše dele nas, vse dokler ne postanemo sami »fini«.
Naša pot evolucije poteka od gostejšega do finejšega, od tršega do mehkejšega, od neprosojnega do prosojnega. To lahko opazimo že, ko naša življenja zapustijo dogodki, ljudje ali stvari, ki so n as bremenile. Kot, da bi iz nas odpadlo neko breme…
Nekateri se tega zavedamo, drugi spet ne, a v generalnem je nastrojenost sveta ta, da nas sili v materialnost in v razmišljanje o materialnosti. Vendar pa, ko človek odkrije, da so pravzaprav rahli, fini nivoji ti, ki krmilijo naš svet, dobi priložnost, da se lahko začne ukvarjati z njimi.
Kaj je pravzaprav Duhovnost? Nič drugega, kot to, da poizkušamo spustiti, ozavestiti in preobraziti tiste dele nas, ki nas vlečejo v gosti svet materialnosti. To sicer ne pomeni, da materialnost zanikamo, saj če bi jo bi jo zanikali iz uma, ki gleda na materialnost skozi oči materialnost. Ne, to počnemo iz sveta bolj finih vibracij, iz sveta Duha, čustev, globine, osvoboditve.
Tudi svet nas uči, da je temu tako, saj nas lahko le tisti, ki je svoboden, osvobojen, lažji, le ta nas lahko pelje na bolj fini nivo. Je že res, da nam lahko pomaga marsikdo, a oni nam lahko pomagajo samo iz svoje lastne perspektive, iz svoje lastne globine, iz svoje lastne gostote in če je ta, ki nam pomaga presegal našo globino, gostoto, nas bo kaj zlahka popeljal tja, kjer želimo biti, drugače ne.
Sem smo torej prišlo preobrazit težke, goste nivoje, ki naseljujejo našega Duha in jih preobrazit v fine, v tiste, ki bi nam omogočili lažje življenje, lažjo pot.
Če dobro pomislimo, je vsak, no skoraj vsak človek obrnjen k iskanju nečesa kar bi ga lahko zapolnilo in ga odpeljalo še bolj k njemu. Vsi se obračamo k nečemu. Nekateri k Bogu, drugi k znanosti, ki je tudi odkriva finejše nivoje razumevanja in sproščanja ter zdravljenja gostega, tretji k svetnikom, četrti k naravi… Da, vsi gremo nekaj tja. Tudi ljubezen je nekaj bolj finega.
In preobrazba, kaj ima pri vsem tem preobrazba? No, kamor koli se že podamo, karkoli že počnemo, vedno smo izpostavljeni nekemu procesu, procesu preobrazbe, saj vedno, ko nekaj dokončamo, se nekaj naučimo, vemo nekaj novega, nekaj kar sprosti temo in gostoto v naših možganih in dojemanju.
In kaj počnemo pri Keltsko-druidskem načinu zdravljenja? Komuniciramo z našo fino naravo, z višjim aspektom našega zavedanja in med tem komunikacijo zdravimo sebe in druge.
