Namen duhovnosti je iti globlje, saj vsi mi, vsak od nas prepozna neki globlji občutek, ki mu govori, da ni vse tako, kot bi moralo biti in se prav zaradi tega obrača globlje. Želi odkriti svoj pravi in resničen  občutek, ki mu daje pravo mero tega, kar je zanj prav in tega lahko prepozna iz enega samega razloga - namreč, da je idealno stanje že nekje zapisano v njem.

Pri zdravljenju, pri načinu potovanja v naše globine, da bi uzrli in se usidrali v naše pravo in resnično stanje, kjer bi se naš občutek o tem, kaj se dogaja in kako se v resnici počutimo o tem, kar se dogaja, mora priti do neke vrste uskladitve med tema dvema, kajti v nasprotnem se naša zaznava glede tega kar čutimo in kako bi se lahko počutili, nič kaj dosti ne spremeni. In tukaj govorim tako o fizičnem, kot psihičnem ali mentalnem.

Vsak od nas je naravan na nekaj in to ni ravno tako važno. Kar pa je važno, pa je, da v tej svoji naravnanosti odkrije, zakaj je tu, na svetu. In ponavadi to odkritje ni nikaj posebnega, nekaj specialnega, ampak je le to, kar je.

Človeški rodovi že od nekdaj potujejo. Eni se vračajo, drugi spet potujejo naprej. A nihče se ne ustali dokler ne najde svojega pravega prostora.

Dobro je, da imamo ljudje postavljene cilje, kajti le-ti so tisti, ki nas peljejo v smer, v katero želimo priti. A težava nastane, ko ne vemo katera je ta smer ali pa, ko nam to smer, ki bi naj bila za nas najboljša, postavijo drugi ljudje, s čimer sicer načeloma ni nič narobe, težava pa nastane takrat, ko tudi ti ljudje, ki nas usmerjajo, ko tudi ti ljudje vidijo zelo malo.

Vsak človek se je rodil z njimi, čisto vsak. Vprašanje le je, v kolikor jih plemeniti. Ne, in tu ni govora o darovih, ki napenjajo mišice, razvijajo miselne procese ipd., če so ti namenjeni le izgradnji mišic ali generiranju novih in novih miselnih vzrocev in misli samih. Ne, govorim o razvoju tega, kar poganja našo fiziologijo, naše misli, čustva, hrepenenje.

Veste, tudi hrepenenje o nekod pride. In včasih je povezano s hlastanjem za materialnim, za mislimi, čustvi, po hrani ipd. Tudi njegov izvor je v nematerialnem, čeprav se nam na prvi pogled zdi, da je v naših telesih prisotno le zaradi kompleksnih fizioloških procesov in medsebojnih reakcij molekul. A temu ni čisto tako.

Človeško življenje je idealno, saj posedujemo telo, skozi naše telo pa tudi deluje Duh. Duša je seveda bolj očitna, čim manj se enačimo s tem, kar čutimo v telesu, kajti bolj se enačimo s tem, kar zaznavamo kot svojo resničnost, bolj se oddaljujemo od tega, kar resničnost je.

Resničnost ni nikoli tista, za katero bi lahko rekel, da je ta ali ona, ker v trenutku, ko jo poimenuješ tako ali drugače, je več ni, saj je to že nekaj, kar je bilo. In način dojemanja, kako ljudje dojemamo svet, je idealen, saj nas za trenutek, ko premišljujemo o tem, kar naj bi bilo sedaj, premakne v preteklost.