Vir slike

Vsi vemo, da v telesu občutmo sebe. A kaj je ta Jaz? To, kar čutimo? So to hipne predstave, nekaj kar se odvija v nas hipno ali pa je to nekaj, kar prihaja iz davne preteklosti, o kateri niti ne vemo točno, kakršna je bila?

Vsak od nas čuti nekaj, nekaj, kar ni v celoti povezano z našo predstavo trenutka, ki polzi skozi naše misli v tem določenem trenutku. In zanimivo, še vedno je to kar čutimo nekaj, kar smo mi. Kako je torej mogoče, da čutimo nekaj, kar mi nismo v tistem trenutuk, saj naše misli mislijo nekaj povsem nekaj drugega?

Vsak človek je namreč to kar je. Seveda. A do tega priti je malo težje, saj človek ne ve točno na katere spomine se nanaša. Zanimivo je, da človek misli o neki preteklosti, rodijo pa se mu popolnoma neki drugi spomini, kot o njej premišljuje.

Vir slike

Narava je prava, a ste že kdaj slišali za to reklo? No, pa je. In to ne samo tista zunaj nas, temveč tudi ta, znotraj nas. Mi vsi smo namreč iz narave, vsi smo njen del. In prav tako, kot je narava v ravnovesju, bi moral biti tudi človek, da bi lahko živel mirno, izpolnjujoče življenje. A tu nastopi ena težava. Človek ima namreč um.

Vse kar obstaja je kracija velikega uma univerzuma, vse. A bolj postaja univerzum majhen, in v človeku je dobesedno mahen univerzum, bolj se začne univerzalni um, tisti, ki je celoten in obsega čisto vse, krhati. Z vsako inteligentno kreacijo, ki ima kao lastno voljo, postaja um bolj razdrobljen.

Njegovi fragmenti so razdeljeni glede na to, s čimer se ukvaraja. Um človeka se ukvarja z materialno-duhovnim svetom, ki pa je zelo pomešan in skozi svoj obstoj človek poizkuša doumeti kdo je on sam in kakšna je njegova narava. Tisti na malo višjem nivoju razumevanja, tudi v duhovnem svetu, čeprav tudi ne, pa vidijo malček več. A tukaj se ne gre za razglabljanje o čustvih in intelektualnih umotvorih. Ne gre se za dojemanje tega iz česar je pravzaprav ustvarjan obstoj.

Vir slike

Kdo sploh smo? Vsi vemo, da nismo samo telo, vsi čutimo, da je nekaj več. Eni bolj, drugi manj. A čisto vsi se zavedamo iskre življenja, ki se je ne da opisati objektivno. Le-ta je v vsakem od nas drugačna, a še vedno vsi zanznavamo lastnost biti živ na enak način, saj z veliko preciznostjo lahko določimo, kaj za nas pomeni biti živ. In vsi se strinjamo. Živo je ‘tisto’, kar je pač živo.

To živo se v mnogih tradicijah pomenuje na različne načine. Nekateri temu pravijo narava, nekateri polje, nekateri preprosto kot ‘TO’, nekateri pa zaradi poenostavitve, da bi pač ‘TO’ lahko dojeli vsi, preprosto poimenujejo to kot Boga. Vendar pa, če malo pomislimo, vsi ti izrazi opisujejo enak pojav, opisujejo življenje samo.

In kaj pravzaprav je to polje, o katerem vsi govorijo, a je o njem pravzaprav znanega tako malo, razen seveda tega, da se ga da opisati kot nekaj živega? To polje je sestavni del vsega, ki ima pač lastnosti, ki jih naši možgani dojemajo kot nekaj živega, in tudi je živo, saj nam daje občutek živega.

Vir slike

Človeško telo je skupek celic, živčevja in organov, ki se odziva na človeško naravo. Če je človek žalosten, to pomeni, da je njegova narava žalostna in da hoče izraziti skozo svojo žalost neko človeško lastnost. Ko se človeške celice odzovejo na žalost, ki struja skozi človeško naravo, telo odreagira žalostno, je otopelo, poklapano. Vse kar struja skozi človeško naravo, se želi samo izraziti, hoče postati vidno očem in človeški zaznavi. In telo ne čaka na primeren odziv, temveč se le odzove, odzove se v skladu s tem, kako je naučeno, da se naj odzove. Če pa ga blokiramo, blokiramo namreč to, kar se hoče izraziti, pa si ustvarjamo blokade, ki postajajo večje, bolj kot blokiramo odziv telesa na človeško naravo.

Ena taka blokada je, ko telo želi jokati in se stisnemo, zaustavimo in ne jokamo, ali pa, ko smo jezni, da ne odreagiramo jezno, ipd. A vednioni primerno odreagirati v vsej polni sili izraza. Ne, tudi sila, ki se želi izraziti skozi naše telo je v ravnovesju. Že Buda je učil o srednji poti, o poti, po kateri se človek izraža v skladu s svojo vrojeno naravo.

Ljude smo enost, samo eden. V trenutku, ko začnemo zaznavati nekoga drugega, se ustvarita dva. V naših čustvih pride do razcepa. Malo čutimo eno, in malo drugo. In zmaga tisto, ki je bolj močno.

Če jo bolj močno naše zavedanje nas samih, naših lastnih čustev in naše lasten osebnosti, se bomo obrnili v sveri naših lastnih čustev, če pa je obratno, pa bomo odpotovali v smer, kamor kažejo čustva drugih. Pa boste rekli, da se gre le za doživljanje. Ja, prav za doživljanje se gre. Ker če ima človek preveliko željo po doživljanju sveta v vsej njegovi lepoti, kaj hitro lahko zabrede. A ni nujno...

V globino, a kako? Nihče nas ni tega učil. Sicer pa, kaj pa je sploh globina? No, to je tisto, kar nam pomaga prepoznati, tisto, kar je nad. Čisto enostavno, ne. Predstavljajte si, da je jeza zgoraj in da je nekaj pod njo, nekaj kar jo zaiskri. No, če želimo to odkriti, je potrebno globlje.

Zakaj pa bi sploh to počeli, se vprašate. No, iz čisto preprostega razloga, ker se jeza prebuja v najbolj nenavadnih situacijah in jezi tako mene, kot vse ostale v moji okolici. Pa ne samo, da bi nas vse skupaj razburjala, tudi poškoduje nas.

In kako to? No, vsako čustvo, če je naperjeno, da nekaj izrazi na silo, da nekaj odrine, porine, da hoče dopovedati in ogroziti, prisiliti, vsako tako čustvo povzroča v našem telesu neko napetost. Če ne samo v glavi, potem v koži ali posamičnih organih, česar se sicer v tistem trentku ne zavedamo, a ko zbolimo, lahko dokaj hitro, če malo premislimo, povežemo to bolezen s tistim čustvom.