Vir slike

Vsak človek bi moral priti nekam, da bi potem razumel. Ni vsaka pot za vsakega in vsak od nas hodi po drugi poti. Najtežje je, če si pot izbiramo po pregledu drugih ljudi in potem izberemo, a niso vse poti za nas. Če namreč izbiramo življenje po vzgledu drugih, ker je v to ujeta naša nižja narava, nam to namreč ne koristi nič kaj dosti. Vsak človek je to, kar je.

Da bi lahko začel hoditi po svoji poti, je dobro, da se zazre v sebe in v svojo resnično naravo, ne v kar nekaj, kar se mu podi po glavi. Ker če sledi mislim, čustvom, to sicer lahko je, lahko pa ne. In iz tega razloga včasih rabi celo življenje, da nekam pride.

Priti nekam je namen življenja, a to kam, tega nihče ne ve. Vsaj za nas ne. Smernice se sicer vidijo, v katero stran naj bi se človek nagibal, a tudi to ni čisto to. Vsak pri sebi najbolj ve, kam ga življenje nese, in če sledi temu, bi vsekakor prišel tja, prej ali pozneje.

Vir slike

Ko se ljudje svetijo, nenavezani na, vse, da imajo možnost, da se ne lepijo. Ker ko se lepimo, potem je naša narava, no, lepljiva, kar z drugimi besedami pomeni, da privlači tisto, kar pač želimo pritegniti. In kaj to je?

Vsekakor ni nekaj, kar želimo pritegniti, nekaj nezanimivega za nas, pa naj si je to zavestno ali podzavestno. Vsi mi pritegnemo tisto, kar je zanimivo. In če ne vemo to spustiti, ostane pač prilepljeno na nas.

Navezati v življenju se ni težko, saj zelo hitro najdemo stvari, ki so nam všeč in ki v nas, našem telesu, budijo nek neverjeten občutek. Da, to so stvari, ki nam godijo, ki so nam vešč, pa kakor koli že pogledamo, in stari, ki jih želimo imeti.

Vir slike

Nikoli se ni v življenju šlo za obiranje nagrad, vedno samo za to, da podpiramo nagrade. Nagrade so same že takšne kot so in večino krat so takšne, ki spreminjajo življenja drugih. Sama nagrada je že, ko podpreš človeka, da lahko naredi nekaj / nekaj novega.

Vsi mi smo se prišli seme učit, služit in skozi služenje drugim prepoznavat našo zavest, našo naravo. In izbira je, ali bomo to počeli, ali ne. Pa vendar je to cilj evolucije, namreč, da prepoznamo sami sebe.

Prepoznati sam sebe ni prav lahko naloga. To lahko počnemo tako, da prepoznamo svoje načine gibanja in delovanja, vzorčenja in delovanja iz programov, ki so nam bodisi dodani prej ali jih pridobimo pozneje, tekom življenja.

Vir slike

Ljudje vstajamo ves čas, razlika je samo v trem kako vstajamo. Nekateri se prevračamo, drugi počasi delamo vzgibe, tretji spet se sprenevedamo. Razlika je ravno v tem kako vstajamo. V življenju je vstajanje ena najpomembnejši stvari, kajti če ne vemo, kakšen je naš lasten način vstajanja, se kaj hitro prisilimo in počnemo stvari na način, kot si to želijo drugi in takrat, no takrat, nas kaj hitro zanese in začnemo siliti.

Težava s siljenjem je namreč ta, da nihče ni rad posiljen, kajti če ga silimo v nekaj, se kaj hitro zgodi, da ga posilimo in to ni najbolj zaželena poza v naših življenjih. Takrat se noben ne počuti dobro, razen, ko sam sebe prepriča, da je to dobro, da je naglica dobra in da bo tako stvar hitreje narejena. A tudi to izvira od nekoder.

V življenju obstaja samo lastna hitrost, ki je pač takšna, kakršna je, vse druge so nam ne lastne. In če začnemo hoditi po poti hitrosti drugih, se bodisi posilimo s hitrostjo drugih ljudi ali pa z njihovo počasnostjo. In zakaj je to pomembno?

Vsak od nas ima svojo lastno prisotnost, ki se odziva na svoj lasten način, dokler seveda ne prepozna, da hitrost sploh ni važna. Prisotnost, ki jo človek čuti okoli sebe je pač takšna, kakršna je. V začetku, ko ne prepozna, ko nima dovolj znanja znotraj sebe glede odnosov, pojavov in stvari, se pač na to odziva v skladu s svojimi naučenimi vzorci obnašanj, potem pa skozi življenje, postopoma, postopoma prepoznava, se uči in stvari postanejo lažje, manj otipljive,

Vir slike

V življenju je izredno pomembno biti povezan na svoj lasten vir, kajti če nismo, smo na čustva, misli, dejanja, razmišljanje nekoga drugega. In v trenutku, ko se to zgodi, se začne znotraj nas, našega lastnega občutka za vir oblikovati neka zgostitev.

Ustvari se opna, ki se zapolni s tem, kar smo prejeli od okolice in smo se temu uprli ali tega nismo mogli sprejeti, in to potem v našem telesu, v naši biti deluje kot motilec, kot nekaj kar zavira pretok naše lastne biti in vira samega skozi nas. Več takšnih motilcev imamo manj zaznavamo sebe, svoj lastni vir, hkrati pa vedno bolj zbolimo.

Vir slike

Kaj sploh je srce? Je to neka misel, da smo srečni, žalostni ali pa je to dejansko novo čutenje tega, kar zaznavamo? Nihče namreč ne govori dosti o tem, kljub vsemu jih dosti govori, da čutijo s srcem. Mogoče je to res vprašanje za znanost, da bi to postavila v bolj eksakten okvir, a kaj, če znanost ne uporablja področje srca, z umom pa se tega ne da ravno lepo razložiti. Um je čisto nekaj drugega.

Namen uma je opisovanje in razlaganje, nikoli čutenje in kdor pač čuti srčno stvar, jo pač čuti, in kdor ne, pa lahko samo z umom dojema to, kar mu je povedano. Dobro ob vsem tem je ne pozabiti, da ni vedno tako, kot to govori prejšnji stavek, ker ni potrebno, da se zavedamo, da smo srčni, da bi bili srčni. V resnici je to še bolje, saj se takrat ne obremenjujejo s tem ali smo ali nismo, temveč smo le to, kar smo.