Vir slike

Duhovna energija je dokaj nepredvidljiva, še posebej pri tistih, ki je ne kultivirajo. Sama se obnaša nepredstavljivo, ker obstaja potreba, da z njo delamo z umom. Je že res, da je um neke vrste duhovna energija, samo dosti bolj trmasta in fokusirana na tisto, kar izvira iz osebnih želja in potreb. Bolj se namreč trudimo in silimo z našimi potrebami, bolj se le ta umiri in postane fokusirana. A težava ni v tem, da je mirna, saj ta mirnost izvira iz njene namerne ukročenosti, temveč je težava v tem, da noče več videti, iti več v tisto smer, kamor je bila namenjena.

In v čem je težava?

Vir slike

Ejlieni, vaši, naši, je sploh važno? Vse kar je, je tukaj zaradi nas. To je naša bistvena prisotnost. Pravzaprav smo vse to mi. A je sploh vse to važno?

Ejlieni so pač ena energija, ki jo je nedko pomenoval kot zunanja, izvenzemeljska. Zanimivo je, da je vesolje znotraj nas in da se pravzaprav vse dogaja tukaj. Vse kar doživljamo, je namreč znotraj nas, četudi za vse to pravimo, da je nekaj zunanjega. Je že res, da s čutili to zaznavamo kot nekaj, kar je onstran naše zaznave. A čigava in kdo je pravzaprav ta, ki vse to gleda?

Vsaka zaznava ima več nivojev. Ker se je naš um pač tako odločil. Za tistega, ki samo je, ne obstaja zunanje, ne notranje. On samo je.

Vir slike

Ljudje smo čudna bitja. Misli hočemo imeti pone energije, da bi pustile čim večji učinek na drugega človeka, po drugi strani pa se drugim ljudem umikamo. Pa ne zato, da bi bežali, ali kar koli. Moti nas njihova kontrola in poizkusi manipulacije, ki lahko na nas pusitjo neverjetne posledice.

Da bi človek lahko sprejel samega sebe takšnega kot je, je potrebno pozabiti na misli. Misli so namreč tiste, ki ustvarjajo našo resničnost. Znotraj nas ustvarijo porive in potege, ki prej ali pozneje postanejo tako ali drugače otipljivi, se udejanjijo v fizičnem svetu.

Ljudje, ki trenirajo Zakon privlačnosti morda vedno povedati o tem kaj več. Z mislimi se skušajo postaviti v Vortex, pa ne gre. Seveda ne gre, če pa je  namen biti v Vortexu biti brez misli. Težava je namreč v tem, da bi naj stvari prihajale breznaporno, a ne prihajajho, ker ustvarjamo napor.

Cilj vseh duhovnih praks je ustvariti prostor, kjer nas misli ne obremenjujejo, pa še vedno smo tako zelo radi v njihovi družbi. V trenutku namreč, ko končamo z duhovno prakso, katere namen je btw. prav to, da gremo iz miselnih in čustvenih potegov preteklosti, jih začnemo spet pridno trenirati, kot da se ne bi nikoli želeli ločiti od njih.

Vir slike

Ljudje smo re rodili z osnovnim spoštovanjem, ki je vgraajeno v nas in naše celice. To spoštovanje čutimo na fizičnem nivoju, v čustvih, mislih. A to spoštovanje prihaja iz nivoja uma. Vse namreč kar zaznamo v umu je prej bilo v čutilih. To je fizični nivo, saj je neposredno povezan z njim. Vse kar interpetiramo iz nižjega astralnega nivoja, konča v čustvih, umu in samo od nas je odvisno, kako se na to odzovemo.

In kdo smo mi v tem primeru, če se na čustva odzivamo, prav tako na misli? Je že res, da jih čutimo v našem telesu, saj so povezane z fizičnim nivojem, drugače jih ne bi. Pa so res naša ali se le nanašajo na njih kot na naša? Vedno namreč pravimo moje čustvo, moj občutek. Pa je to le zaradi povezave s fizičnim nivojem interpetacije našega bitja ali česa drugega?

Naša čustva so tako dolgo naša, dokler jih tako poimenujemo, si jih prisvajamo. Mnogo od nas lahko opazi, da čustva ustvarjajo privlak, nas vlečejo k nečemu, mnogo ne, saj ne čutimo vsi na enak način telesa v katerem se nahajamo.

Vir slike

Kot povsod, je tudi pri vibraciji razlikovanje, vsaj ko smo v svetu dvojnosti, saj je um tisti, ki ustvaraja dvojnost. V trenutku, ko dvojnost presežemo, tako v duhu, čustvih, mislih, kjerkoli, dvojnost preneha obstajati. Kje je torej razlikovanje dvojnosti?

Dvojnost nakazuje na to, da obstjata dva, tako ta, ki opazuje, kot ta, ki je opazovan. In svet dvojnosti pravzaprav je to, opazovanjo in opazovalec. A kje se pravzaprav opazovanje zgodi in kdo je ta, ki opazuje?

Vsak od nas ima svoj notranji svet, ki ga oblikuje izkušnja Jaz sem in prazaprav je ta odgovorna, da se pojavi tudi nekaj drugega. Pa ne zato, da bi to hotela, temveč zato, kjer jo nekdo znotraj nje želi oz. jo nenehno razdeljuje na dvoje.

Izkušnja Jaz sem je naša primarna izkušnja, ki se odvija znotraj nas in nam daje občutek, da obstajamo. Bolj gremo v njo, bolj lahko vidimo, da to ni občutek, fizična ali subtilna senzacija, temveč nekaj, kar nas poživlja in se jo ne da okarakterizirati kot nekaj zunanjega.

Vir slike

V obdobju v katerem se nahajamo je zelo dobro poznati resnico. A kaj je pravzarpav resnica? Je to nekaj, kar se pojavlja v naši individualni zaznavi kot neki subtilni poteg znotraj naše zavesti ali je to nekaj širšega? In kdo sploh je relevanten, da sodi o njeni verodostojnosti?

Resnica je za marsikoga marsikaj in je drugačna. Vsak od nas jo zaznava na drugačen način, saj smo vsi drugačni. A ko se gre za globljo resnico, postane ta univerzalna in ni več omejena na fizične senzacije oz. na to, kar telo zaznava kot takšno.

Da bi jo videl, jo moraš prepoznati. Kaj pa je pravzaprav prepoznava? Je to nekaj, kar je v možganih? Ali je to nekaj kar je globlje? In predvsem, če je globlje, kako pa vedeti, če je to resnica?